Življenje v naravi 2 - Logaške goščave
Na 24. kimavca 2015, hladnega in polnega pričakovanj, smo se dobili na standardni »jakčevi« lokaciji v Logatcu, kjer so gospod Janez Elija dodali še zadnji žegen našim izdelkom za drugi vikend Skavtske šole Življenje v naravi II (SŠ ŽVN II). Vsem nam je uspelo preplesti, spihati, zdrajsati, posušiti in v herbarij umestiti našo vstopnico v še eno izjemno bogato druženje v Logaških goščavah.
Z »lokalnim« prevozom smo bili privedeni v nam nepoznan kraj, kjer so nas pričakali taborni ogenj in ostali voditelji. Pričakala nas je obljubljena »plantaža« praproti ter s svojo košatostjo prav hrepenela po sečnji. Hah, res, res. Nekaj minut smo namenili iskanju nam ljube lokacije, kjer bi si za tisto noč ustvari svoj kvartir. Kratek premislek in že so nastajale različne »poti« med praprotjo in tudi kupi vej so začenjali dobivati podobo živalskega skeleta.
Na srečo so posledice lubadarjevega delovanja za sabo pustila veliko nam uporabnega lubja, s katerim smo dobro okrepili slemena naših bivakov. Budna očesa inštruktorjev so nas vseskozi spremljala in nas opozarjala na oster naklon naših streh, ki bi nam nudila dobro obrambo pred pronicanjem dežja, ki je medtem že padal.
Našo »gradnjo« je prekinila že skuhana večerja, ki je oddajala precej neznane vonjave. Sedeči okrog sačev smo si morali umiti desnico, da smo lahko z njo zajemali alžirsko tradicionalno jed, imenovano tadžin. Kombinacija kuskusa, "pišéta" (op. u. piščanca), popra, arašidov in datljev je dajala nenavadno-dober okus, katerega sem označil za moj okus Afrike.
Polni afriškega »duha« smo nadaljevali z gradnjo in zadnjimi detajli. Med delom smo si pomagali, tako da smo vsi končali v uglednem času. Dobro namočeni od dežja smo na koncu dneva postali pred ognjem in se ogreli za našo prvo »optimistično« spanje. Ponoči je dež še vedno vztrajal, ampak naš trud se je izplačal v obliki nemotenega spanca.
Sveže jutro smo pričeli s skoraj obrednim drajsanjem lokov, ki je deloval kot telovadba in jutranja meditacija v enem. Res znamo "šparat".
Po zajtrku sta nas dvojica inštruktorjev naučila plemensko pesem Jahveju za nov začetek dneva, tabora ali ulova. Zdi se mi, da smo se jo hitro zapopadli in jo kmalu za tem začeli sami prepevati med potjo proti naši novi lokaciji za tisti dan.
Razdeljeni v dvoje skupin smo se podali na pohod, katerega je bilo potrebno grafično orisati. Na koncu poti smo si te »zemljevide« izmenjali in naloga vsake skupine je bila priti do začetka nasprotne skupine, orentirajoč po njihovi opažanjih med potjo. Vsi z uspešno opravljeno nalogo smo zopet z »lokalnim« prevozom prišli nazaj na presečiščno točko naših poti, ki je po nekaj korakih vodila v ustje kraške jame. Priznam, kot rudarju mi je bila izredno všeč. Med hojo me je prevzemala veličina dvoran in izrazitost kapniškega delovanja. Pravijo, da je na koncu predora vedno luč. Metaforično ali ne, naša je izgledala kot taborni prostor, kateri je dobil z »delujočim« ognjiščem podobo pravega paleolitskega domovanja, le da z malce sodobnejšo opremo.
Po kosilu iz enega lonca smo imeli delavnico brušenja nožev in sekir z brusnim kamnom. Delavnica nalašč za vsakega imetnika noža »Bachka«, torej večine. Spoznali smo tipe rezil in rokovanje z njimi pri samem brušenju, pri katerem smo se tudi preizkusili.
Sledila je delavnica vremenoslovja, na kateri smo spoznali osnovne pojme, pojave in njihovo napoved.
Po zjasnitvi smo spakirali in se težko ločili od jame ter nadaljevali pot, spet v dveh skupinah po zarisanem poligonu – orientacija. Spoznali smo se s sistemsko orientacijo, kjer vsak član dobi funkcijo in ob opravljanju le te pripomore k boljši komunikaciji »na begu«. Vsaki skupini se je priključil še po en inštruktor, ki je skrbel za merodajnost med potjo.
Med hojo se je tu in tam pojavila kakšna užitna goba, ki smo jo radostno, kot plen, prinesli na cilj. Travnik, ob katerem smo »bivali«, je kmalu oživel, ko smo se bosih nog sprehajali po njem. Po kratkem premoru smo na naslednji delavnici izdelovali bakle, ki so ob večerni maši služile kot svetilo in kot duhovni simbol. Za baklami je sledila priprava »skutino-orešnih« štrukljev, ki so ga z delavno ročico raztegnile urne roke udeležencev. ostali pa smo skrbeli, da je ognju bilo zadoščeno.
Med vsem dogajanjem se je vzporedno odvijal še en proces, ki ga sodobni človek imenuje »zelhanje« oziroma sušenje govejega mesa. Predhodno smo izdelali trinožnik s »smrekovo rešetko«, izdelano iz korenin, in ga na debelo pokrili s praprotjo, da je ta zadrževala dim. Na tanko narezano meso je bilo obešeno na to rešetko, s pomočjo prhlega lesa in žerjavice pa smo ustvarjali dim, ki ga je bilo potrebno nenehno nadzorovati.
Nazaj na štruklje, med kuhanjem smo se »nabiralci« lotili grmičastih glogov, ki so nam ponujali svoje šipku podobne plodove. Med obiranjem smo spoznali, da se včasih tudi vloge lovcev in nabiralk lahko zamenjajo. Taborni vrvež se je prekinil s 5 minutnim ogledom najbolj panoramske televizije. Na sporedu, sončno za/odhajanje.
Začelo se je ohlajati, čas je bil za prvo večerjo. Ob pobiranju ostankov štruklja iz serveta so brihtne glave hitro poiskala analogijo med upogibanjem serveta in ukrivljenostjo vesolja. Haha, zdaj razumem, na kakšen način je razmišljal mali Neil preden je postal astronavt. Med širjenjem vesolja se nam je pridružil duhovni asistent iz Ljubljane 1, ki je kasneje daroval mašo.
Preden smo se oblekli v naša večerna oblačila smo pripravili ogenj in zalogo drv za našo večerjo, ki je bila nazvana »Piščanec bosna sport«, očitno že zelo uležane jedi med skavti. Z zanetenjem prve bakle se je pričela večerna daritev na oltarju, narejenem iz naših spakiranih nahrbtnikov. Ko je bakla med mašo dogorela smo jo zamenjali, tako da je ostal plamen skozi celotno mašo.
Napolnjeni z božjo besedo in duhovno hrano smo se umirjeni vrnili ob ogenj, kjer je peka potekala v polnem teku. Piščancem smo jo pošteno zagodli z obilico žerjavice in se že malce utrujeno veselili druge večerje. Iz gob se je pripravila omaka, ki je oplemenitila krompirjevo prilogo, katero je bilo moč pokapati s telesnimi sokovi zapečenega piščanca. Kot sladico je bila že nared glogova marmelada z nemalo glogovimi koščicami, ki je z okusom precej dobro presenetila.
Med iztekom večera je nastalo naše pribežališče za poslednjo noč, katerega idejni vodja je bil Tomaž. Ob koncu dneva smo se zasluženo podali v horizontalo ter pričeli z globokim »razmišljanjem«.
Prebujeni v nov dan smo zlezli iz bivaka ter začeli dan z že utečenim »Wenn de Yaho«, s pomočjo katerega smo ogreli spodnjo čeljust do bližajočega zajtrka. Svež kruh in razni namazi so nas okrepili za delavnice stezosledstva in izdelave pasti, ki so, kot smo že vajeni, potekale v dvoje skupinah. Pri prvi smo spoznavali sledi različnih živali v Sloveniji, spoznali projekt o volkovih ter s praktičnim sledenjem in opazovanjem znakov preizkušali znanje. Spet pa je med kakšno stečino napoto rastla tudi kakšna poznana goba.
Ob menjavi smo na drugi delavnici spoznali štiri pasti, s katerimi bi si lahko pomagali v stiski. Poudarjeno je bilo tudi dejstvo, da je takšne vrste lov v Sloveniji prepovedan, čeprav so bili rezultati naših izdelkov precej mamljivi.
Med delavnicami je kuhalnico prevzel Kristjan, ki je med dogajanjem pripravljal goveje kosilo. Ko je bila ura prava, smo se hitro z žlicami v roki zbrali okoli lonca in začeli jesti. Od tega golaža smo si verjetno dodobra zapolnili okus popra, ki je dal ognja našim brbončicami.
Veseli smo počasi spakirali tabor in se z »mestnim« prevozom poslednjič pripeljali na začetek poti, v Logatec. Naročeni z novo domačo nalogo (čaj, izdelane krplje in vajo drajsanja) smo si še zadnjič pomahali v tem letu in v upanju na snidenje ob koncu februarja zaželeli srečo v prihodnje.