Jesenski vikend Življenja v naravi 2
Žlica (Avtor: Jernej Girandon)
Ni druge, kot da se zjutraj zbudim 3 ure prej kot sicer in dokončam herbarij, odidem v skavtko sobo po nujne potrebščine za preživetje in se odpeljem proti Logatcu. Pot do Ljubljane je bila verjetno podzavestno počasnejša, vendar sta se mi potem v Ljubljani pridružili še dve pogumni skavtinji, ki sta vožnjo malo pospešili. Prispele smo prve – najbolj navdušene! :) Željne novih pustolovščin smo pokazale domačo nalogo in to je bila naša vozovnica za vožnjo v zadnjem delu skavtskega kombija, ki nas je odpeljal neznano kam. Seveda pa ne na kar eno lokacijo, ampak so inštruktorji vnaprej naštudirali, kje najti gojišče mahu in praproti skupaj, da bomo imeli dovolj materialna za graditi vsak svojega optimista – bivak za eno osebo. Gradnja bivaka in večerja iz sača je bilo vse, kar se je prvi večer zavleklo v noč in kmalu nam je ostalo le še dobrih pet ur za preizkusiti se v spanju v naši novi hišici. Lepa noč je bila.
Hladno megleno jutro se je prelevilo v še kar hladno opoldne. Brez milosti je naš edini način prižiganja ognja (netenje z lokom in svedrom) zatajil, saj je bilo z nami preslabo netivo, da bi to uspelo. Tako drugo jutro ni bilo čaja. Vseeno smo se poživili z namazi iz zelišč, skute ter sardin in tako bili pripravljeni na novo znanje o stezosledstvu. Pot za tem nas je zopet s kombijem vodila neznano kam – tokrat v dveh skupinah. Zemljevid različnih poti, ki smo ju bili deležni do končne točke, smo si izrisovali kar po poti in s skicami, ki smo jih prejeli od nasprotne skupine, poskušali najti njihovo pot. Pot čez reko je bila zelo očitna in glede na njeno globino nezgrešljiva tako na zemljevidu kot tudi na poti.
Noč je bila spet posebna. Tokrat smo bivak postavili v jami. Carsko.
Prebudila me je šele moja budilka, ki je po pomoti prejšnjo noč nisem ugasnila. Lepe pesmi »Living in the moment« sem bila tako vesela, ker sem vedela, da je ura »čas za vstajanje« in da lahko grem brez strahu na WC ... čeprav tema je bila še vedno. Tako se je bilo potrebno čimprej odpraviti iz jame na bolj toplo in svetlo. Pa smo kmalu po zajtrku in jutranji vremenski temi tja odšli iskat umazano vodo za filtriranje, da smo si napolnili posebne »čutare« za na orientacijo. Kontrolna točka 6 je bila hkrati tudi naša zadnja točka. Tu se je poleg zelo »poche« kuhinje dogajalo tudi brušenje nožev, sušenje mesa, rezlanje žlic in pripovedovanje zgodbic ob ognju.
Odziv na idejo postavljanja navadnih bivakov iz šotork je bil nekako: »Emmm ... resno? To je čisto preveč normalno...« Je bila pa zato noč spet lepa in polna zvezd (tistih pravih na nebu, ki jih sedaj vsi zlahka prepoznamo... in takih jutranjih, ko sonce posije čez kako luknjico v šotorki).
Zajtrk zadnjega dne je bil obilen in je trajal vse do priprave za kosilo. Po še nekaj prejetih in ponovljenih znanj smo vikend zaključili z mašo in kosilom, nato pa se odpravili nazaj v dolino. Zanimivo, kako blizu je vedno bil ta kombi, čeprav se nam je vselej zdelo, da smo sredi ničesar.
Navdušenje vikenda me je gnalo, da sem prepričala mojega psa, da je šel z mano pomiti kotel s kamenčki v bližnji potok. Sedaj pa veselo na delo: še vedno je treba naplesti 3 metre štrika iz (zdaj že verjetno zelo olesenelih) kopriv. To bo vstopnica za naslednji vikend, ki se bo dogajal na zasneženih obronkih ... (kraj izvemo, ko zapade sneg :))
