Ko medveda ni doma, skavti plešejo
(Avtor: )
Daleč stran od civilizacije smo se na domačem terenu Kočevskega medveda zbrali skavti vseh starosti, vej in stegov iz cele Slovenije z namenom, da pridobimo izkušnje o življenju v naravi. V tednu smo udeleženci preko več učnih ur spoznali osnove bivakiranja, varnosti pri delu, prve pomoči, orientacije, dendrologije in užitnih rastlin, ognjev, zgradbarstva in priprave odprave.
Kljub temu, da smo vsi vedeli, da nas na koncu tabora čaka še preizkušnja, na kateri smo morali pokazati svoje nabrano znanje so ure potekale sproščeno in na zanimiv način, tako da je vsak v temah našel nekaj, kar ga je zanimalo. Kdo je pred prihodom v Kočevje vedel, da ima rastlina repinec (ki smo jo vsi poznali po bodečih ježkih, ki se ti na pohodih pripnejo na oblačila) tudi uporaben namen in lahko iz njegovih korenin, ki so polne škroba, naredimo kruh?
Pri urah odprave smo se naučili skrbno izbirati in pakirati opremo, pri varnosti pri delu pa kako jo pravilno vzdrževati. Izurili smo se postaviti bivak v krajšem času, kot bi ekipa formule 1 zamenjala gume svojemu dirkalniku in kako zakuriti ogenj tudi v najhujših nalivih. Ker pa se človek bolje uči, ko je sit in spočit smo imeli tudi nekaj prostega časa v katerem smo po skupinah pripravljali prave kulinarične specialitete. Še Gordon Ramsay ne bi v eni uri, nad odprtim ognjem na boljši način pripravil celega piščanca in rib ali se domislil sladice, kot je skavtski »After Eight«.
Poanta tabora pa ni le v učenju, saj so inštruktorji organizirali tudi razne dejavnosti za sprostitev. Po večerji smo tako vsak dan raziskovali enega izmed petih človekovih čutov in ugotavljali kako lahko natančnejše zaznavamo svet okoli nas. Večini bo verjetno v spominu pustila najtrdnejši pečat prava skavtska savna, ki je očistila tako telo kot tudi duha.
Dnevi so hitro minevali in po tem, ko smo tekom celotnega programa vpijali znanje kot vilede vodo, je napočil čas, da svoje izkušnje tudi dokažemo. Izpit je bil sestavljen iz treh delov. Najprej smo opravljali pisni del, temu pa je sledil enodnevni pohod po skupinah in je predstavljal drugi del izpita. Tega smo prestali na očiten način, torej tako da smo se naslednji dan vrnili v tabor živi, z njim pa so inštruktorji še zadnjič preizkušali naše živce pred koncem tečaja, saj smo morali v polni bojni opremi prehoditi kar zajeten kos poti.
Kljub kilometrom, ki smo jih udeleženci morali premagati, pa smo si čas krajšali še z odkrivanjem sledi živali iz katerih smo naredili odlitke, ponavljanjem snovi, ne bi pa šlo tudi brez kopice dobre volje in humorja. Naslednji dan smo se v jutranjih urah vrnili v bazo, kjer se je po raportu začel še tretji, praktični del izpita. Iztisnili smo še zadnje atome moči in se potrudili, da bi kar najbolje opravili vse predmete izpita.
Vsi lepi trenutki se nekoč morajo končati in tako je tudi naš tabor ŽVN 1 prihajal h koncu. Po opravljenih izpitih je sledila še končna podelitev in golaž, ki je razveselil vse čute, ki smo jih odkrivali v poznopopoldanskih delavnicah. Ko smo s kruhom očistili še zadnjo menažko, je prišel čas za slovo. Bili smo utrujeni, a srečni, da smo imeli v preteklem tednu priložnost za počitek od vsakdanjega mestnega vrveža in obveznosti, da smo sklenili nova prijateljstva, si pridobili spomine, ki bodo trajali večno in nenazadnje, da smo se pridružili eliti ljudi, ki lahko na skavtskem kroju nad desnim žepom nosi našitek, ki označuje našo odločno stopinjo v naravo.
Upam da sem udeležencem tabora SŠ ŽVN1 vzbudil nostalgijo na avgustovski teden v Kočevskem rogu, novim članom pa zanimanje, tako da se prihodnje leto v čim večjem številu udeležite enega najbolj zanimivih in nepozabnih skavtskih taborov.
Več slik SŠ ŽvN1 2013 dobiš tukaj.
