SŠ ŽVN II - 3. del
Skupinska (Avtor: Jernej Girandon)
Po že skoraj odpovedanem vikendu, v dolgotrajnem pričakovanju na kupe snega, nam je vseeno uspelo izbrati datum, ki je bil več kot primeren za našo inuitsko pustolovščino. Za začetek smo vsi nestrpni končno lahko preizkusili krplje, ki smo jih izdelali sami in so, nekaterim, že nekaj mesecev stale doma in čakale na sneg. Pot do lokacije smo tako prehodili s krpljami, nekaterim je uspelo priti do konca, ostali smo se žal morali sprijazniti z nazivom »luknjači«.
Takoj smo pričeli z urejanjem tabornega prostora: skopali smo ogrooomno luknjo, v kateri smo imeli kuhinjo in ognjišče, uredili pa smo si tudi prostor za žago in, seveda brez tega ne gre, toaletne prostore (beri, WC za ženske in pisoar za moške). Seveda brez ognja nismo mogli storiti ničesar, zato smo posekali kar nekaj sušic in kot po tekočem traku je stekla proizvodnja kuriva. Sušice so nekateri razžagali in drva metali na kup, kjer so jih drugi sproti že cepili, ostali pa so jih zlagali na kup. Seveda ogenj na Življenje v naravi (ŽVN) ne zagori kar sam od sebe ali z vžigalico, ampak se je zanj potrebno bolje potruditi. Med nami je že kar nekaj mojstrov netenja z lokom, ki so kar hitro zanetili, in že se je kuhalo kosilo. Jedli smo, kaj pa drugega kot makarone, ki so nam dali moči za nadaljnje delo (do konca večera ga kar ni in ni zmanjkalo).
Okrepčani in polni novih moči smo nadaljevali z delavnicami. Seznanili smo se z lavinskim trojčkom – v gozdu smo s pomočjo žolne in sonde iskali zasute pod plazovi in jih z lopatami odkopavali. Ko se je dan že počasi bližal koncu, smo morali začeti premišljevati o prenočišču, ki pa ni bilo topla taborniška koča v bližini, ampak je še čakalo, da ga naredimo. Začeli smo z metanjem snega na kup, dokler niso nastale 3 ogromne kupole, ki so bile osnova za naše "quinzeeje". Preden smo začeli z delanjem luknje v naše kupole, smo za malico poskusili dimljeno meso, ki smo ga dimili v, z našimi rokami postavljeni, dimnici na prejšnjem vikendu. Tako smo spoznali kaj jedo inuiti in bilo je odlično!
Nadaljevali smo s kopanjem našega brloga in to počeli do večerje, ki smo jo (delno) skuhali na švedskih baklah, narejenih tik pred tem. Švedski bakli sta nam predstavljali še poseben izziv, saj je bilo dračje in vse ostalo okrog kar precej premočeno. Ampak s potrpežljivostjo in dobro opremljenostjo z netivi nam ju je le uspelo zakuriti. Za večerjo smo torej jedli (ne vem točno kako se temu reče) neko mešanico klobase, krompirja in zelja.
Dan smo zaključili z inuitskim obredom, tako da smo med mrmranjem Angelčka obiskali vsak quinzee ter pred njim prižgali svečo in jo nesli v naše začasno bivališče. Notri je bilo kar prijetno v primerjavi z zunanjim dogajanjem, kjer je cel dan brez prestanka padal sneg in nas močil, da smo se premočeni in prezebli tresli kot mobitel ko ga daš na tiho. Seveda nismo smeli kar tako zaspati, saj je obstajala verjetnost, da nam med spanjem zmanjka kisika in se zjutraj lahko samo še poslovijo od nas in nas zasujejo. To smo rešili s celonočnimi stražami tako, da smo se menjavali na uro in pol do dve uri.
Zjutraj nas je, z ogromno novozapadlega snega in pogledom na že skoraj neokrnjeno naravo, pozdravilo sonce. Na žalost njegov pozdrav ni trajal precej dolgo, saj je kmalu začelo spet snežiti, nehalo snežiti, spet začelo in spet nehalo, posijalo je sonce in se spet skrilo, zapovrh vsega pa so nas še drevesa vsake toliko časa dobesedno obmetavala s snegom. Seveda se na vse to nismo preveč ozirali. Ker smo vsi udeleženci že bili zunaj svojih brlogov in smo čakali, da dan ugledajo tudi inštruktorji, ki so po vsej verjetnosti še sladko spali v svojem quinzeeju, se nismo obotavljali. Takoj smo začeli pripravljati baklice in trske ter se lotili netenja z lokom. Tokrat se nam to ni posrečilo tako hitro, zato smo si vzeli odmor in narezali dve celi suhi salami in dva cela sira (malo pred tem so namreč inštruktorji že pokukali iz svojega zatočišča) in si privoščili obilen zajtrk.
Seveda, fantje so potrebovali samo malo suhega mesa in že jim je uspelo priskrbeti ogenj, na katerem se je že topil sneg, da smo lahko naredili še zadnji čaj iz predhodno, za domačo nalogo, nabranih zelišč. Spoznali smo še uporabo derez in cepina ter jih imeli priložnost preizkusiti tudi sami. Preizkusili smo ju tako, da smo se z njuno pomočjo povzpeli na enega od quinzeejev.
Ponoči, med tem, ko smo stražili, smo morali razmišljati o našem preteklem letu, ter si zadati izziv za prihodnje. Tako si je v luči tega vsak na svoji palici nad ognjem spekel kos govedine in v duhu inuitskih obredov smo (vseh 14) v vrsti napolnili enega od naših brlogov. Pojedli smo vsak svoj kos mesa in kakor je to meso postalo preteklost, smo za nami pustili tudi naše preteklo leto in že je bil čas, da začnemo živeti za prihodnost. Vsak je šel v sredino kroga, povedal svoje ime in od kod prihaja, ter besedo, ki je predstavljala izziv, ki smo si ga zadali, zajel je skodelico čaja, ga nekaj zlil na tla, preostalo pa popil. Tako smo si obljubili, da bomo zadane izzive v prihodnosti tudi izpolnili.
S tem obredom smo počasi prišli do konca naše inuitske pustolovščine. Pospravili smo naše taborišče do konca ter si izmenjali še darilčka v zahvalo vsakemu za straženje bivaka ponoči, prejeli diplome za uspešno opravljeno SŠ ŽVN II, našitke za oba kroja, ter za darilo dobili zaponke za usnjen pas, ki nas zaenkrat v obliki usnja še pričakuje v trgovini, da ga kupimo, zrežemo, oblikujemo in naluknjamo na našem zadnjem nekajurnem srečanju, ki se ga vsi že tako zelo veselimo.
