FOTO in VIDEO: V belem iskanju sreče
(Avtor: Katarina Tadina)
Pred davnimi časi je živel nesrečen kralj, ki ni poznal sreče. Zato je na pomoč poklical svetovalca, ki je bil kot prebivalec Štajerske velik poznavalec sreče, da bi ga osrečil. Svetovalec mu je najprej ponudil sladko pijačo, ki vzbuja srečo. »Pijača je okusna, ampak nisem srečen,« je rekel kralj. Svetovalec mu je tedaj prinesel mačko, ki je imela najmehkejši kožušček in ušeska, kralju je bila po godu: »Ampak še zmerom nisem srečen,« je kralj rekel svetovalcu. Ta pa mu je pripeljal dvornega norčka, kralj se mu je nekaj časa smejal, a kaj kmalu mu je postalo dolgčas. Ko je svetovalec to videl, ga je postalo strah, saj je uporabil že vse metode, ki so se jih učili v svetovalni šoli. Spomnil pa se je, da mu je babica nekoč pravila, da če želiš biti srečen, moraš nositi srajco srečnega človeka. Poklical je vojake in jim ukazal, naj najdejo srečnega človeka in mu prinesejo njegovo srajco. Iskali so in iskali in na koncu našli veselega kmeta, ki si je požvižgaval med oranjem svoje njive. Hitro so zahtevali njegovo srajco in jo nesli h kralju. Ta jo je oblekel, a ni bil zadovoljen in je rekel: »Kako sem lahko srečen v tej srajci? Saj je čisto oguljena in po vrhu vsega še smrdi.« Svetovalec, zdaj že v veliki stiski, pa se je le spomnil: »Kaj pa, če bi vaše visočanstvo poskusilo delati to, kar je naredilo veselega kmeta tako srečnega?« Kralj se je odločil, da bo poslušal ta nasvet, in zahteval od vojakov, da ga popeljejo do tega veselega kmeta. Vojaki so ga peljali in tam je kralj prijel za plug ter spodbudil vola k delu. In zoral je eno črto in potem drugo … in kralju se je zdelo prav zabavno delo in je od sreče delal naprej.
(Zgodba obnovljena po spominu)
Tako kot je kralj moral vstati in se podati na pot, da je prišel do sreče, smo se tudi popotnice in popotniki mariborske regije pobrali iz udobja naših izoliranih domov in se odpravili na preizkušnjo. Na lov za belim jelenom, v upanju, da bomo pridobili nepozabno izkušnjo.
Krog 51 skavtov se je zbral 20. 1. 2018 ob 10.00 pri kmetiji Petek-Selišnik v Podvolovljeku. Iz doline, kjer so že poganjale trobentice in teloh, smo začeli hoditi po strmem klancu navzgor in že kmalu smo začeli stopati po belem snegu. Ko smo prispeli iz gozda in smo ugledali prvo zasneženo planjavo s prvimi pastirskimi kočicami, nas je na Marjaninih njivah, kjer leži meja med Štajersko in Gorenjsko, pričakala carina. Če smo želeli prestopiti mejo, je mogel vsak steg izbrati pastirja, ki bo gnal svoje ovce (vsi ostali v stegu) čez mejo, kjer je moral nato plačati tarifo in pomolsti planšarsko sivko. Šele potem so nas cariniki (skavti stega Ljubljana 3) spustili na svojo zemljo, kjer smo si po stegih skuhali kosilo.
Pot se je nadaljevala po zasneženi poti, po kateri so se nam nasproti navzdol sankali otroci, vsakega smo pozdravili s špalirjem in mehiškim valom. Eden izmed otrok se nam je celo zahvalil: »Hvala, taborniki.« :)
Kmalu smo prišli do Male planine, kjer nas je že čakala Črnuška koča, v kateri smo se nastanili in imeli prosti čas za prosto gibanje po prelepi planini. Ko se je zvečerilo, smo lahko iz doline opazovali, kako se v mestih ob večerni zarji prižigajo luči.
V koči nas je čakala super večerja, po kateri pa smo imeli še zabavni večer, dokler nismo od utrujenosti praktično »skup padl«.
Naslenjega jutra smo se odpravili gledat sončni vzhod in smo ob izza Kuma vzhajajočem soncu zmolili jutranjo molitev. Ob lepi vidljivosti smo imeli tudi učno uro poznavanja gora, saj se je videlo vse do Snežnika in Nanosa.
Po zajtrku smo se odpravili k Mariji snežni, kjer smo imeli mašo, po skavtsko seveda, kar na prostem izpostavljeni močnemu vetru. Po tem pa nas je čakalo presenečenje, roverček v snegu. Razdelili smo se v ekipe in tekmovali med sabo.
Ampak kot vsaka stvar se je tudi naša dogodivščina morala končati. Morali smo spakirati in se odpraviti nazaj proti dolini, če ne po nogah, pa po riti. ;) Seveda tudi nismo pozabili izkoristiti snega za kepanje.
Da pa avanture ne bi bilo prehitro konec, so nam v dolini pri kmetiji Petek-Selišnik postregli s pravim domačim zgornjesavinjskim želodcem. Potem pa smo se spakirali v avte in ponesli svojo na novo najdeno srečo še domov.
Hvala vam, organizatorji!
TU si lahko ogledaš celotno fotogalerijo. :)
