Kako uloviti zajca ali Stezosledski dan
Ko smo prišli, smo že takoj izvedeli, da bo program izčrpen, ne bo veliko odmora in da bo dejansko potekal cel dan. Vznemirjeno smo pričakovali nova znanja o stezosledstvu in poznavanju živali, tej malo na stran odrinjeni veščini.
Seveda je bila prva na vrsti teorija. Za lažjo organizacijo so nas razporedili v 4 skupine. V prvem sklopu smo se izobraževali o evoluciji živalskih stopal, pogledali smo si lahko tudi odlitke živalskih sledi v naravni velikosti. V drugem delu smo na delavnici izvedeli več o načinu premikanja, iztrebkih, dlakah, prehranjevanju in ostalih zanimivih značilnostih skupin živali.
Sledila je malica. Po njej smo se že preizkusili v prepoznavanju sledi živali, ki živijo v slovenskih gozdovih. Uporabiti smo morali dosedanje znanje in prepoznati 14 odtisov sledi v zemlji. Inštruktorji so nam pred kosilom povedali še to, da si sledi najlažje zapomnimo, če jih narišemo. Zato smo si lahko izbrali določeno sled, jo odtisnili v pesek, miselno razdelali in natančno prerisali.
Čas je bil za akcijo, saj smo zdaj začeli uriti praktična znanja. Na peskovniku smo na različne načine hodili čez mivko, drugi pa so skušali iz sledi izluščiti neko zgodbo - čigava je človeška stopinja, ali smo hodili počasi, tekli, hodili vzvratno, z bremenom … Vloge smo si večkrat izmenjali in v zgodbah uporabljali tudi vsakdanje predmete. Tako so nekateri uporabljali tudi sledi vode, drugi delali v mivki prevale, tretji pa so se čudili in poskušali vse to povezati v neko celoto.
Na naravnem terenu smo poskušali najti sled in ji čim dlje slediti. Pri tem smo si pomagali s stezosledskimi palicami in lesenimi palčkami za označevanje. Večini je uspelo najti sled srnjadi ali jelenjadi in v 45 minutah najti le kake tri metre nadaljevanja, tako da smo videli, da to ni mačji kašelj.
Sledilo je še krajše predavanje o kamuflaži in kako se večdnevno pripravljamo na sledenje živalim. Meni je bila najbolj všeč igra kamuflaže. Pri tej igri smo se razdelili na lovce in iskalce. Iskalci so poskušali priti čez celo progo neslišno in si zapomniti 5 sledi v zemlji, ki so bile vtisnjene na progi. Pazili so, da niso povzročali hrupa z obleko in s premikanjem. Eden najbolj neslišnih načinov hoje je lisičja hoja - hodi se bos, najprej stopiš s prsti, da zatipaš morebitne nevarnosti, nadaljuješ z zunanjim delom stopala, nazadnje pa težo premakneš še na peto. Lovci, z zakritimi očmi in postavljeni na progi, so v primeru, da so kaj slišali, skozi cev pihnili kroglice in ciljali iskalce. Če je bil iskalec zadet, je moral začeti znova.
Zaključili smo še z nekaj napotki inštruktorjev, katera pridobljena znanja so primerna za posamezno vejo in pridobili kar nekaj idej za izvajanje te veščine. Sledil je spust zastave, slovo in pospravljanje, potem pa smo se odpravili vsak na svoj del Slovenije.
Zahvala gre vsem ŽVN inštruktorjem – da so si vzeli celo nedeljo za nas, za predano znanje, da skrbijo, da naše znanje o skavtskih veščinah raste in da ustvarjajo možnosti za rast le teh. Na nas pa je, da to predamo naprej v naše stege, veje, skavtinjam in skavtom. Da tudi mi za njih ustvarjamo priložnosti in jih navdušimo nad pristnim skavtstvom.