Zimovanje konjiškega klana ali Skavt pomaga prvi
Vsesplošno znana resnica je, da je skavt vedno pripravljen. In konjiški klan je na letošnjem zimovanju nabiral znanje kako biti pripravljen pomagati in se kar najbolje znajti v primeru naravnih nesreč ali pa tudi kar tako, pomagati pri majhnih vsakdanjih težavicah. (Avtor: Zagnani hrček)
Tako smo se odpravili nekega lepega petka v neznano (no…dokler nam ni sprevodnik na vlaku, ki ga je vozil voznik, ki je prejšnji dan naredil izpit, velikodušno izdal kam se peljemo). 24 postaja….Vuzenica. Klanovci doživimo svojo prvo preizkušnjo - sprehod čez na zimske temperature ohlajeno reko in sprejem v ekipo SPP (Skavt Pomaga Prvi). Naš cilj so bile Pernice. Ta podatek smo zasledili na zemljevidu, ki smo ga dobili poleg 5 rib, vrečke kokic za v mikrovalovko, 2 vokitokijev in kompasa. Zanimiva kombinacija, ni kaj. Pa smo šli. In našli prijetno spalnico pod zvezdami ter s snežno odejo, ki je postala naše nočno zatočišče. Bi ribe? Kokice? Ne, bomo jutri, gremo spat.
Zvezde je zamenjalo močno pohorsko sonce in mi smo na Pernicah kuhali kosilo. Naj omenim, da je na tem zimovanju bila predvsem zanimiva prehrana, saj smo za kosilo pojedli dva piščanca s pečenih krompirjem in malo oglja, ker smo kuhali zunaj na ognju. S sabo pa smo imeli še ducat jajc. Precej drzno za popotniške razmere. Potem pa: »Pridi, Pikica je v težavah!« In imeli smo reševalno akcijo. Plaz, požar, poplava, kar vse v času ene ure. Jenga - tisti, ki podre stolp, še eno noč prespi zunaj. No, stolp je padel, noč pa smo vsi, potem ko smo razmišljali o preživetju, imeli sveto mašo z obiskom našega „VV tima“ in gospoda Jožeta (naš DA), preživeli na toplem.
Jutro in spust nazaj v dolino, ki je vseboval ledene balončke, aktivno telovadbo ob razgledu na okoliške hribe, preverjanje znanja, ki smo si ga nabrali te dni in še in še…
To, in še veliko več, je bilo naše zimovanje. Učili smo se biti, kljub naši majhnosti, veliki v srcih in živeti polno vsak trenutek s sabo, z Bogom in z drugimi. Neprecenljivo.
