Zgodba o MŠŽD
In postali smo pravi lovci. (Avtor: )
Krdelo volkov je raslo in se razvijalo in medse sprejelo tudi človeško bitje. Živali so ugotovile, da ni prav dosti drugačen od volčičev – resda ni imel takega kožuščka, vendar je imel enake drzne zamislice in željo po raziskovanju džungle. Mavgli je imel volčiče rad in džungelske živali so lahko učile in urile celotno krdelo.
Krdelo volkov je volčiče in Mavglija sprejelo medse.
Akela jim je pokazala, kaj pomeni volčja čast in življenje v krdelu.
Kača Kaja jih je peljala na lov in s plesom uročila bandarloge.
Bagira jih je naučil mojstrskih besed in jim pokazal, kako naj izostrijo svoje čute.
Balu jih je učil zakonov in jim povedal stare zgodbe iz džungle.
Volčiči so se naučili uporabljati rdečo rožo in jo nesli na Skalo posveta.
Širkan je hotel ubiti Mavglija, pa je krdelo skupilo skupaj in pokazalo nepremagljivo moč.
Iki se je tako spretno kotalil, da je krdelo dobilo še več veselja do teka po džungli,
Sivi brat, ata volk in mama Rakša pa so jih vedno spremljali in opogumljali.
Zdelo se je, kot da je vse skupaj trajalo le nekaj dni in da se je žareča krogla le štirikrat spustila z neba. Volčiči so odrasli, postali stari volkovi in šli vsak na svoj del džungle, kjer bodo vzgajali nove volčiče.
Džungelske živali so bile vesele, da jim je uspelo vzgojiti volčiče, čeprav so bile tudi žalostne, da jih je Mavgli moral zapustiti. Vedele so, da je zanj tako najbolje in da so ga pripravile tudi na življenje v človeški vasi.
VOLK JE MOČ KRDELA – IN KRDELO JE MOČ VOLKA!
