SkavtNET

Še zadnji krog in že proti svojim džunglam. (Avtor: Samo Škrabanja)

Pozdravljeni! Moje ime je Čil in kot vsi veste, v džungli skrbim za to, da so njeni prebivalci pravočasno obveščeni o nevarnostih, ki jim pretijo, in o novostih, ki prihajajo v njihove kraje.

Pred kratkim se je skupaj z devetimi starimi volkovi v kočevskem koncu džungle podilo 23 nadobudnih volčičev. Ker sem bil sam preveč zaposlen s prenašanjem džungelske pošte in iskanjem mrhovine, da moj želodec ne bi ostal prazen, nisem uspel ujeti vsega, kar se je dogajalo, zato sem se odločil, da o njihovih dogodivščinah povprašam ata Volka, ki je povedal, da so se volčiči domov vrnili na deževen dan, dva dni preden je luna prišla v zadnji krajec. Priznal je, da so se v dobrih dvajsetih letih, odkar sta jih z mamo Rakšo nazadnje videla, precej spremenili ter ju s svojo razigranostjo, dobro voljo in pridnostjo prijetno presenetili. Čeprav so bili nekaj luninih men vsak na svojem koncu džungle in so se občasno celo sporekli, v katerem delu so barve najlepše, pravi, da je bilo v njihovi družbi nadvse prijetno.

Akela mi je povedala, da džungla ni potica, zato so si volčiči skupaj z njo in Mangom najprej ogledali zemljevid, saj mora vsak volčič vedeti, kje so mrzli brlogi, ki se jim izogibamo, kje teče Vejganga, v kateri se lahko umiješ in odžejaš, kje je skala posveta, na kateri govori samo vodja krdela, in tisti, ki mu da besedo ... Spomnili so se, kako je Mavgli prišel v džunglo in dan zaključili s slovesno skalo posveta, kjer so bili volčiči sprejeti v krdelo.

Kača Kaja se je morala najprej pohvaliti, kako vsak ve, da je najlepša kača v džungli in da so njej v veselje to dokaj hitro ugotovili tudi volčiči in volkuljice. S svojimi komplimenti so jo bojda redno zasipavali in obetal se je prav lep dan, ko jo je v res res res slabo voljo spravil Mavgli, ki se je šel igrat z Bandrlogi! Z Bandrlogi! Zaradi jeze se je kar kadilo od nje in pustila je volčiče, da so šli na lov in se sami odpravili v džunglo iskat Mavglija. Ko jih ni bilo, je počasi prišla k sebi in se jim opravičila, ker jih je pustila same. Seveda so ji oprostili, po njenem zato, ker je tako pametna in lepa. Še dobro, da se Mavgliju ni zgodilo nič hujšega!

Balu mi je zaupal, da je ravno en dan, preden je luna prišla v zadnji krajec, džungla postala nenavadno suha. Vejnganga se je posušila in pokazala se je skala miru. Tisti dan je bilo tudi kosilo bolj suho, suša se je namreč prikradla  v vsako poro džungle. Volčičem je moral povedati zgodbo o tem, kako je v džunglo prišla smrt, ki je s sabo prinesla strah. Nekaj časa so razmišljali o tem, kaj prinaša strah v njihova življenja.

Bagira mi je, medtem ko se je mastil s plenom zadnjega lova, pripovedoval, kako je počival v travi, ko je k njemu prišel Mavgli s svetlečo in ostro stvarjo v roki. Ni vedel, kaj nosi, zato mu je Bagira povedal, da so ljudje s tem ubijali slone, kot je Hati. Vprašal je Mavglija, kje je dobil ankus in ta mu je razložil, da ga je zbiral po delčkih, ki mu jih je dala bela oglavnica v mrzlih brlogih, ter jih nato sestavil skupaj. Medtem ko sta jedla večerjo, je ankus ubil dva človeka (Bagira ga je opozoril, da bo po džungli nosil smrt!), zato ga je Mavgli vrnil v mrzle brloge.

Ko sem občudoval pisano perje pavovke Mor, mi je razlagala, da imajo volčiči kar nekaj znanja o džungli in da se ne ustrašijo nobenega izziva, zato so od nje dobili rdečo rožo iz mohvinih listov. Ker jih ni grela, je bila neuporabna in v zgornjem delu brloga so našli pravo rdečo rožo, ob kateri so se pogovarjali z Velikim Thajem. Mohvine liste, na katere so njihove šape zapisale strahove, so vrgli v veliko rdečo rožo in jih osmodili, kot je Mavgli osmodil Širkanov rep. Preden je nek volčič pobegnil v bolj oddaljen del džungle, mi je povedal, da je na drugih mohvinih listih prebral, da so nekoč spustili džunglo v vas, in zgodbo, ker se mu je zdela zanimiva, poskušal predstaviti tudi ostalim.

Sivi brat mi je pripovedoval, kako so bili volčiči zagnani in kako so se trudili, da so pri Kaji, Akeli, Mor in Mangu zbrali material, iz katerega so izdelali orožje in Mavgliju pomagali ubiti Širkana. Ko se je žareča rdeča krogla že spustila za obzorje, sem med letanjem do gnezda na nebu srečal netopirja Manga. Zgodba, ki sem jo slišal od njega, je bila sladko-grenka. Krdelo je s skupnimi močmi premagalo rdeče pse iz Dekana, ki pobijajo džungelske prebivalce, če jim križajo pot. Ponoči jim je uspelo priti mimo malega ljudstva in krvoločnih rdečih psov, potrgali so jim repe in jih prepodili, vendar so v boju izgubili vodnico krdela, Akelo. Nadobudna volkuljica, ki je dalj časa ostala v kočevskem delu džungle, je obujala spomine na pomladni tek, ki so ga volčiči tekli skupaj z Bagiro, in prebirala pismo, ki ga je krdelu napisala v slovo. Na zadnji skali posveta je dobila mohvine liste, ki so ji jih popisali novi in stari prijatelji, skavtski bratje in sestre.

Nazadnje sem govoril še z mamo Rakšo, ki je prav po materinsko pripovedovala o svojih otrocih, kako z veseljem so pojedli, kar je ata ujel in je ona pripravila, kako lepo jih je bilo gledati nasmejane, kolikokrat so se objeli v slovo, kako ji ni bilo mar, ko do jutranjih ur ni mogla zaspati, ker se je iz njihovega konca brloga slišal živahen pogovor in kako komaj čaka, da jih zopet vidi.

Ko sem ocenil, da imam dovolj informacij, sem se poslovil od džungelskih prebivalcev in zletel visoko v nebo, še prej pa sem jim zaklical: »Dober lov!«

Fotogalerija

3 slike