TŠ Metoda VV
(Avtor: trop za TŠ MVV)
In tako smo tudi skavti iz vseh koncev Slovenije te počitnice kot ovce zakorakali na taborno šolo Metoda VV (volčiči in volkuljice), naši dobri pastirji voditelji pa so nas sprejeli z razprtimi rokami in še bolj odprtim srcem.
Metoda se je začela v zgodnjih sobotnih urah v Davči. Paša za oči - neokrnjena narava, tišina in skrivnostni poletni veter. Počasi smo se zbirali in se sramežljivo predstavili drug drugemu, nato pa sta prišla dva nadobudna pastirja. Seveda sta nas popisala eno ovco za drugo in nas povedla v našo stajo, kjer smo prebivali cel teden.
Najprej se mi je tema tabora zdela malce sporna, saj ovca po navadi ponazarja človeka, ki ne misli s svojo glavo. Sem pa kaj kmalu ugotovil, da je biti ovca dobrega pastirja neizmeren privilegij. Sledili smo našim starim volkovom, našim dobrim pastirjem, ki so bili res neusahljiv vir skavtskega znanja in koristnih nasvetov za pristno vodenje krdela, po drugi strani pa novi prijatelji, ki te znajo spraviti v smeh, skuhati kaj izjemnega in sočustvovati v kakršni koli situaciji.
(Avtor: trop za TŠ MVV)
Že na samem začetku so nas razdelili v male gruče, vsaki gruči pa so dodelili čisto pravo ovco, za katero smo morali skrbeti, ji nadeti ime in jo crkljati. Naši je bilo ime Frida. Ker pa so ovce prvi dan ušle, smo večino časa skrbeli le za dve ovci, druge pa smo v vsakodnevnih dramatičnih ekspedicijah lovili skozi cel teden. Veliko truda in odrgnjenih kolen, le redki uspehi, z veseljem pa povem, da so zdaj vse cele in zdrave v svoji topli staji.
Klic »volki,volki,volki« nas je zbral v uraden krog, kjer smo dvignili zastavo, potem pa smo bili postavljeni pred pomembno odločitev. »Ali greš za Njim?« se je glasilo Akelino odločno vprašanje. Odločil sem se, da grem. Akela je vzela mojo preljubo pisano rutko in mi nadela novo zeleno rutico. Po tem obredu smo si bili z novo rutico vsi podobni, vsi navzven člani enega krdela, čeprav še nismo slutili, kako zelo nas bo prihajajoči teden povezal v pravo TŠ MVV družino (taborna šola metoda volčiči in volkuljice).
Sledila je prva sveta maša, pri kateri smo se poglobili v Jezusa kot dobrega pastirja, po sveti maši pa je sledila prva tema, kjer smo spoznavali džungelske prebivalce in kruto dejstvo, da »džungla ni potica!«.
Program metode je bil zasnovan tako, da sta nas skozi teden spremljala bacek Jon in debela ovca, ki sta poskrbela za nadvse zabaven uvod v temo, ki smo jo nato zbrano poslušali. Pri nekaterih smo se prerekali, pri nekaterih smo se butali z glavo in na vse pretege napenjali naše možgane, da bi doumeli bistvo (a,b,c,d problemi), pri nekaterih pa samo skoraj z odprtimi usti poslušali voditelje in vpijali znanje kot vodo v puščavi.
Kar pri srcu pa se mi smeji, ko pomislim na drobce prostega časa, ki smo ga imeli. Prvi dan smo si postavili mrežo za odbojko, ki smo jo potem vsak dan strastno igrali. Preostali prosti čas pa je bil seveda poln Junglespeeda, zabavnih pogovorov, spontanega petja starih, cerkvenih, ljudskih pesmi, fotografiranja v butastih pozah, itd…
Zelo težko bi izbral najlepši dogodek iz tako lepe in zajetne TŠ MVV zakladnice spominov, bi pa z vami rad delil nekaj biserov. Na večer meteornega dežja smo zanetili rdečo rožo, ob njej peli in si spekli slastno večerjo, potem pa smo odšli v skrivnostno temo. Tam smo se zazrli v jasno nebo in gledali bleščeče utrinke, ki so razpolavljali nebesni obok in se pogovarjali o vseh stvareh, ki so tlele v naših mislih.
Prav posebno lep spomin mi je ostal tudi na nočno igro. Nič hudega sluteč so nas obiskali intergalaktični prišleki, s pomočjo katerih smo morali premagati vesoljske kavboje in zgraditi raketo. Logično. Ker pa so čudna pota Gospodova, je na naš preljubi travnik gospod lastnik dan pred nočno igro navozil ogromne količine gnoja. To pomeni, da smo sredi noči v skoraj popolni temi tekali po kravjem dreku in neizmerno uživali. Če pa te je kavboj ujel, ti je vzel obuvala in potem je zelo drselo. Samo predstavljate si lahko, kako hitro si pristal na tleh. Vsi dišeči smo pospremili vesoljske prijatelje domov in pred spanjem zapeli vse pesmi, ki pridejo na pamet človeku v poznih nočnih urah.
(Avtor: trop za TŠ MVV)
Zadnji dan je v zraku vladal nekakšen skeleč občutek približevanja konca taborne šole. To je bil teden, ki je bil umaknjen nekam med oblake, v skavtska nebesa, kjer se poje skavtske pesmi in kjer vedno veje skavtski duh, zdaj pa bo treba spet nazaj na trdna tla. In čeprav mi je bilo težko, ko se je še zadnjič spustila zastava in ko sem se moral posloviti od vseh teh prekrasnih ljudi, sem šel domov z velikim veseljem in zanosom, saj sem v svoji glavi že premleval neštete nove in sveže ideje, ki jih bom letos uporabil v svojem krdelu.
Na koncu bi se rad zahvalil vsem, ki ste vstopili v moje življenje in pustili sled.
