Ker pač džungla ni potica ...
Skupinska slika (Avtor: domačin)
Zunaj je mrzli veter že brusil svoje rezilo, zato smo se dobro odeli v naše kožuhe in nato se je začelo.
V brlogu smo zaslišali pogovor in ven je prišel Ata volk ter nas vse sprejel, notri pa nas je čakala Mama Rakša s spečim Sivim bratom v naročju. Stisnili smo se k njej in se ob njeni strani okrepčali s pecivom prostranih polj in Majsinim jogurtom. Opazovali smo kakor mladiči dogajanje v brlogu, kako je med nas prišel požrešni Tabaki in kako je postalo temno, ko je se je na vhodu zataknila Širkanova glava. Hotel nas je vse pobiti, a pogumna Rakša se je zavzela za naša življenja.
Sprejela sta nas oba in tako smo se morali kot vsi volčiči v krdelu pokazati tudi ostalim starim volkovom na skali posveta. Osvetljeval nas je soj rdečih rož, ko smo v slavnostnem sprevodu s totemom na čelu peli Na skalo posveta volkovi gremo ... Hvaležni smo lahko Baluju in Bagiri, ki sta se potegnila za nas in vsakemu posebej, ki je dal dobro besedo ali dve. Bagira nam je celo ujel bika, da nas je odkupil in tako smo se z njegovim mesom koruznega okusa okrepčali in se odpravili nazaj do brloga.
Ata volk in Mama Rakša sta od takrat naprej prav lepo skrbela za nas in naše želodčke, da smo zrasli v močno družino starih volkov. Vsak dan smo se naučili novih veščin in vrednot džungle, na Kajinem lovu dobili postavo, premagali Bandarloge, se naučili mojstrskih besed, spoznali pratigra in praopico ter preko njiju ugotovili, kako je prišel strah v džunglo, rešili Mesuo preko knjige obrazov Baldia Ogljarja in pokazali ljudem v človeški vasi, da smo prebivalci džungle dobri in da zmoremo tudi dobro služiti, ko smo jim pomagali pri kmečkih opravilih, spoznali smo nevarno, a modro kačo, belo oglavnico, ki nas je naučila, kako nenasitna je človeška pasivnost in da naj se je izogibamo in na koncu smo načrtovali, kako bi ubili širkana. To ni bil mačji kašelj, a stari volkovi so nas dobro pripravljali na to.
Sivi brat nam je večer prej razkril, da je Akela zgrešila plen in da je Širkan blizu, Bagira pa nam je razkril delček svoje preteklosti in nam povedal, kako je bilo, ko je bil med ljudmi in kaj je to rdeča roža. Zbrali smo se pod zvezdnatim nebom in Balu nam je razdelil mohvine liste, na katerih je bila podoba Širkana. Nanj smo napisali vse naše širkane, ki nas težijo in jih nosimo v sebi, ki nas držijo stran od Velikega Thaja, in nam dal priložnost, da jih Thaju izročimo, da nam on da odrešenjsko svetlobo rdeče rože in da gremo z njo v naše vsakdanje boje. Zažgali smo te naše širkane in naslednji dan je čakala podobna usoda tudi Širkana, ki je stregel Mavgliju po življenju.
Volčiči mladiči smo s skupnimi močmi ustvarili dogodivščino, ki nas je popeljala od lažnih govoric Baldia do Sivega brata in vaškega pastirja, ki nas je naučil, da je vsakemu od velikega Thaja podarjen bivol, s katerim delamo dobro na zemlji in s katerimi smo kasneje poteptali Širkana in prinesli njegovo kožo k brlogu. Veselje je bilo veliko ... a ne za dolgo.
Akela je začela siveti, izgubljati moč in sredi naše večerne zabave je v našo sredo padel Vontola, kateremu so rdeči psi pobili družino. Rotil nas je za maščevanje in Akela se je zavzela zanj in za svoje krdelo ter se pognala v njen poslednji boj. Priti smo morali mimo malega ljudstva – smrtonosnih čebel – in mimo lajajočih rdečih psov ter iz njihovega kotla piti kri njihovih žrtev, da smo lahko prišli do rdečega laježa. Z njim smo pregnali pse in malo ljudstvo, a Akela je bila hudo ranjena in ta rana jo je popeljala v Thajev svet večnega uspešnega lova. Odšli smo z zmago in grenkim priokusom, da Akele ni bilo več, a slutili smo, da bo še dolgo časa ostala med nami. Bedeli smo v noč – malo na njen spomin, malo pa tudi, ker smo vedeli, da bo naslednji dan moral vsak spet v svoj kraj. Spanec je bil, a ne prav dolg, saj sta nas navsezgodaj zbudila Čil in Čikai, saj sta vonjala vonjave in slišala novo govorico pomladi. Odšli smo na pomladni tek in opazovali džunglo, kako se spreminja in ko smo prišli v brlog, so nas tam čakali stari volkovi, nam dali jesti sveže pečene rogljiče, mleko in druge dobrote. Takrat smo spoznali, da se je Mavgli, ki nas je potihem spremljal na tej poti, poslovil iz džungle v človeško vas. In tako kot on smo se tudi mi poslovili od brloga na zadnji skali posveta, prejeli spomine, nabrane v Čilovi pošti, in z nasmehom ter spoznanjem na naših želvah odšli vsak proti svojemu brlogu.
Ne, džungla ni potica ... Je boljša, polna dogodivščin, izzivov in sedaj obogatena z novo govorico.
#velikajedžunglainmajhenvolčič
#enesvakrvijazinti #slovenskadžungla #Akelajekraljica #MŠŽD2017
