Dogodivščine iz dnevnika skromne volkuljice
Tam smo še bolje spoznali zgodbe tega fantiča in njegovih džungelskih prijatljev. Zamujati ni kaj pride lepo, vem, a kaj, ko obveznih obveznosti na faksu ne gre izpustit. Tako sem, skupaj s še dvema pomočnicama in kozarcem za vlaganje, na žalost zamudila sprejem v džunglo. Tistega dne je bila džungla kar malo strašljiva, kot da bi stal sredi mogočnega džungelskega orkana … a hvala Bogu nisem zamudila VEČERJE!! :) Že po prvi slastno slastni večerji je bil vsak strah, da bomo te dni v džungli lačni, odveč. Mama Rakša in ata volk sta se res potrudila s kuho in peko, naši želodci so bili vsak dan napolnjeni do vrha, skoraj čez.
Džungelske dni smo začeli in končali s skalo posveta, ki je nekaj pomembnega za vsako krdelo. Drug z drugim smo postali del enega krdela. Skupaj smo lovili z veliko poguma pod našimi kožuhi, zganjali takšne in drugačne potegavščine, opravljali svoje zadolžitve (še naše volčje čevlje smo zložili po barvi), dokazovali spretnosti skozi velikanske igre, polne izzivov, preizkušenj, tveganj, iznajdljivosti in odpuljenih idej naše “zaraščene” volčje domišljije, se učili džungelske postave, v džunglo prinesli rdečo rožo iz človeške vasi, premagali najslavnejšega tigra v džungli in velikanski trop rdečih psov, naš najpogumnejši volčič Luka je odrl še progasto Širkanovo kožo, kolovratili po zares gosti megli, veliko telovadili z Bagiro, odtekli pomladni tek, reševali Mavglija iz umazanih in smrdečih tac bandarlogov, ulovili kar dva bika, ustvarjali na vse možne načine (tudi s flumastrom v ustih), odprli mini džungelski teater z uspešnimi premierami džungelskega leta, smrčali po zaraščenih džungleskih sobanicah ...
Še veliko več bi lahko napisala iz svojega dnevnika, zato je to spodbuda zate, da naslednje leto pojdeš tja v džunglo džungelsko za nekaj dni. In verejmi, tudi tvoj dnevnik bo lahko popisan na mnogo straneh.
P.S.: Če te je med branjem slučajno žulilo, čemu kozarec za vlaganje na začetku dnevnika… za nabiralnik Čilove pošte.