Ko se vrata v džunglo spet odpro
Mimogrede... Pod nami je Širkan! (Avtor: Špela Pucelj)
In njegovo budno oko je opazilo 15 volčičev in volkuljic, ki smo prišli na Malo šolo življenja v džungli spoznavat zgodbe o človeškem mladiču Mavgliju. Razdeljeni v 4 gruče smo svoje učenje začeli v četrtek, 24. oktobra 2013, v džungli Kočevska Reka. Kača Kaja je poskrbela, da smo z vsemi čutili stopili v ta drugačen svet. In že isti dan smo spoznali Mavglija in njegove brate. S to zgodbo smo bili mi in Mavgli na Skali posveta sprejeti v krdelo. In naše spoznavanje se je začelo.
Dan se je začel zgodaj zjutraj z gibanjem okončin in prošnjo velikemu Thaju za dober in blagoslovljen dan, nato pa sta nam mama Rakša in ata Volk še napolnila lačne želodčke. Dopoldne smo preživeli na sončku ob premišljevanju v puščavi in Kajinem pripovedovanju, kako se je žrtvovala za Mavglija in ga skupaj z Bagiro in Balujem rešila iz rok banderlogov. Spoznali smo, da je odpuščanje pomembno in da se je potrebno odkupiti za svoje napake, potem pa nadaljevati pot z boljšim življenjem. Po malici pa smo se usedli v brlog in pogledali, kako je v džunglo prišel strah.
Stvarjenje džungle in dogodki, ki so bili pomembni za njene prve prebivalce, so nam bili navdih za kasnejšo ustvarjalno delavnico. S kosilom smo si zopet nabrali novih moči, ki smo jih večino pustili na igrišču ob igranju roverčka (ki je kmalu po prvem sodnikovem pisku razpadel, saj smo bili vseeno pregrobi za njegovo gladko površino). V večernih urah smo se po gručah igrali posebno namizno igro, ki pa se kmalu ni izkazala za tako statično, kot smo sprva mislili, da bo (iskanje predmetov po hiši te kar poživi). Vendar smo uživali ob nalogah in se smejali različnim glasovom ob prebiranju zgodbe o Rdeči roži. Dnevu smo dodali še dodaten nasmeh na zabavnem večeru.
Prebudili smo se v s soncem obsijan dan, ki je povzročil nekaj rdečkastih lic. Vendar smo imeli pomembnejše skrbi: naš Mavgli je bil v življenski nevarnosti. Širkan ga je hotel končno dobiti v svoje šape, vendar mu to ni uspelo, saj so mu to preprečili ob štafetnih igrah natrenirani in v bivole spremenjeni volčiči ter ga poteptali, Mavgli pa je vzel njegovo kožo in je nekaj dal v spomin volčičem. Kasneje smo se odpravili tudi v mrzle brloge, kjer je Mavgli našel kraljevi ankus in spoznal, da res prinaša samo nesrečo, ker nihče noče deliti svoje sreče, svojih stvari, ter ga zato vrnil. Potem pa je bila pred nami naloga, ko smo morali sami predstaviti zgodbo o tem, kako je džungla prišla v vas. Dobili smo veliko različnih predstavitev zgodbe, od pripovedovanja in dramske igre, do velike igre in delavnic.
Zvečer smo se odpravili na zabavni večer k ognju, ko so kar naenkrat, med našim veselim druženjem, stari volkovi postali prestrašeni. Tisto noč so nas napadli rdeči psi! Hitro so nas vse poslali na urjenje – naučili smo se hoditi čisto tiho, da nas psi ne bi slišali, plezati, da bi se pred njimi zavarovali, zaupati drug drugemu, da bomo med seboj pazili drug na drugega. In na koncu nam je v boju res uspelo premagati rdeče pse, ki so se izgubili v noč. Vendar pa je imela zmaga tudi zelo grenko stran. Ta boj je bil zadnji za Akelo, za katerega so bili rdeči psi vseeno premočni. Mavgli je za njim žaloval 3 dni in 3 noči.
Boj pa je pomenil tudi začetek nečesa novega - naslednji dan je Mavgli po svojem pomladnem teku za vedno odšel iz džungle k ljudem v vas. Na Skali posveta se poslovi od svojih bratov, Baluja, kače Kaje in Bagire, ki ga z bikom odkupi od zaveze k džungli.
15 (zdaj že volkov) nas je zaključilo popotovanje z Mavglijem in starimi volkovi po džungli na malo vetrovno nedeljo. Naučili smo se veliko novih stvari ter spoznali, da lahko dosežemo vse, kar si zadamo, če le imamo ideje, domišljijo in pogum. Vendar pa tako, kot se bo Mavgli vedno spominjal in vedno imel svoje džungelske prijatelje, tako bomo tudi naše prijateljske vezi ohranjali tudi mi med seboj. ☺
