Sem orodje v božjih rokah
(Avtor: osebni arhiv)
Velikokrat znamo biti do Cerkve in duhovne ponudbe predvsem kritični – slišijo se besede, ki sporočajo, kako se posamezniki ne udeležujejo nedeljske svete maše, saj od duhovnika v župniji ne dobijo, kar bi si želeli; sliši se, kako mladi po zakramentu sv. birme odhajajo; kako se v župniji/dekaniji/škofiji nič ne dogaja (za mlade); da mladim katoliške vrednote niso pomembne in jih ne živijo več tako močno, kot so jih mladi pred leti in podobno.
Pa je res tako? Sploh vemo, kaj vse je posamezniku na voljo, kaj vse mu je ponujeno, da bi duhovno rasel, se utrjeval in napredoval v katoliški veri? Cerkev kot institucija gotovo ima pomanjkljivosti – ampak ima jih vsaka institucija. Sem jaz osebno kaj pripomogel/la h kakšnemu delu znotraj institucije Cerkve, da bi bilo drugače?
Ja, res je. Duhovniki so si različni – nekateri so prave moralne avtoritete, ki te pritegnejo z nedeljsko pridigo in vedno povedo prav tisto, kar v danem trenutku iščeš; nekateri poskrbijo, da v njihovi župniji res veje pravi duh sodelovanja in laiki močno sodelujejo pri soustvarjanju duhovne ponudbe; nekateri poskrbijo za obnovo cerkva, župnišč in cerkvene okolice; nekateri se bolj približajo mladim, drugi starejšim; nekateri so balzam za vse tiste osamljene duše v župniji; nekateri uspejo praznične vernike pritegniti, da pridejo k maši še kdaj med letom... Verjamem, da se vsak duhovnik potrudi v okolju, v katerem je, dati tisto največ, kar lahko.
Ja, res je. Mladi niso po vseh župnijah enako aktivni – so skavti, animatorji, ministranti, delujejo v (med)škofijskih odborih za mladino, prihajajo k maši, se povezujejo z drugimi župnijami in so tisti, ki nemo kličejo, da bi jih nekdo znal ponovno povabiti medse. Nekateri znajo vzpostaviti dober odnos z duhovniki in laiki v domači župniji, spet drugi so izgubljene ovce, ki potrebujejo pri tem več pomoči. Nekateri jasno stojijo za svojimi vrednotami in prepričanji, spet drugi si še sami ne znajo odgovoriti na miljon in eno vprašanje, kaj šele, da bi na to odgovarjali drugim. Nekateri so ostali na ravni vere pri svetopisemski zgodbi, spet drugi so zgodbo uspeli povezati z življenjem in znajo vsa provokativna vprašanja nevernih ali skeptičnih obrniti v trenutek pričevanja za Boga.
Ja, res je. Nekateri bodo rekli, da razen sv. maše ne morejo dobiti ničesar za rast v veri, spet drugi bodo za to izkoristili vsako priložnost: evharistijo, bdenje, župnijsko romanje, pričevanja, verouk, biblično skupino, molitveno skupino, izpostavljeno svetorešnje telo, poletne počitnice ministrantov, skavtski tabor, oratorij, klepet z duhovnikom ali sestro redovnico, pridigo, molitev, oznanila, ikone, ogled cerkva in kapelic, bogkov kot, križev pot, blagoslov jedil, postavljanje jaslic, zakonsko skupino, obhajilo, pripravo na krst, pripravo na zakon, župnijski piknik, versko literaturo, delitev plamena Luči miru iz Betlehema, križec na verižici, tišino, naravo, sv. spoved, advent, post, besede in okrožnice papeža (Frančiška), cerkvene dokumente, obredje ....
Ja, res je. Nekateri bodo rekli, da to, kakšne so tvoje vrednote, poveš le, če se boriš na shodih in referendumih; drugi, če širiš versko in duhovno razmišljanje preko socialnih omrežjih; tretji, če vzgajaš sebi zaupane v duhu krščanskih vrednot; četrti, če moliš.
In pravzaprav je res, da ima vsak od teh zgornjih prav. Vse je potrebno. Tako molitev, kot spreminjanje politik. Tako župnijski piknik, kot evharistija. Tako fizična, kot duhovna gradnja. Tako pričevanje, kot dvom. Vsak drobec doprinese k rasti, k širjenju obzorij, h gradnji Cerkve.
In vsak od nas je prav, da ve, kaj je tisto, v čemer je močan in s čim lahko pomaga h gradnji boljše Cerkve, da bo orodje v božjih rokah; in kaj je tisto, v čemer je šibak in mora na tem področju še delati, da mu bo Peter odklenil vrata v večno slavo. Kaj od tega lahko dobiš v svoji župniji, kaj v sosednji, kaj v tihi molitvi, kaj v usmiljenem Samarijanu, kaj v Magnificatu, kaj pri skavtih in kaj v plamenu luči miru iz Betlehema, ki ga tudi sam/a lahko pomagaš širiti?
Skavtska vzgoja temelji na odnosu do sebe, družbe in Boga. Ta odnos ustvarjamo, krepimo in preizkušamo znova in znova. Želim ti, da bi v tem adventu našel/a svoje močne točke osebne vere in tekom adventa vsaj na kakšnem šibkem področju naredil/a korak naprej, da bo praznovanje Jezusovega rojstva res pristno, da se bo Jezus (spet) rodil v tvojem srcu, za Cerkev in za svet.
Zgornji prispevek je bil objavljen v Magnificatu, št. 12/2017.
Magnificat je molitveno-bogoslužna revija, ki izhaja vsak mesec. Decembrsko številko Magnificata boste predstavniki stega prejeli ob prevzemu sveč LMB. Nekaj dodatnih izvodov je dostopnih tudi v pisarni, vzemite si svojega in naj vam dobro služi.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi stališče Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ali uredništva portala SkavtNET.
