Za dežjem pride sonce. Tudi na sever.
Operacija Sever 2015 (Avtor: Trop za operacijo Sever)
Iz Križa pri Komendi, kjer smo bili, so na vse strani hodile skupinice s kompasom, zemljevidom in še kakšnim nahrbtnikom. Če jih je kdo srečal in ni vedel, kaj se dogaja, mu povejmo sedaj: 28. 3. 2015 je potekala operacija Sever.
Na točkah, ki so bile na poti, se je preverjalo skavtsko znanje, pisal pa se je tudi test iz orientacije. Vse skupine so se uspešno vrnile na cilj, kjer jih je čakalo odlično kosilo – »makaronflajš«. Po podelitvi nagrad smo si rekli, da se vidimo naslednje leto spet, ter se odpravili domov. Nekateri peš, drugi s kolesom in spet drugi z avtomobilom.
Da pa nam je orientacija tako dobro uspela, bi se zahvalili Orientacijskemu klubu Komenda za izposojeno opremo, našemu kuharju, Marku Puhanu, ter vsem ostalim, ki ste kakorkoli pomagali.
Za konec pa še izjavi udeleženk Marjane in voditeljice Ane o operaciji Sever:
»Na operaciji Sever sem bila na točki, kjer so se izvidniki in vodnice preizkusili v znanju vozlov. Nekateri je šlo bolje, spet drugim malo slabše. Sicer pa mi je bilo na operaciji Sever super všeč ☺«
Ana Jagodic, Komenda 1
»Po dolgem času je ukaz iz Komende velel, naj nas vedno bolj razvajeni in neredoljubni skavti vzamejo v roke. Zagotovo nismo bili nervozni le kompasi – prav tako, ali pa morda še bolj, so bili nervozni tisti, skavti seveda, ki bi nas na ta dan morali uporabljati. Nekaj znanja pač zahtevamo tudi mi.
Štela se je sobota, na god Sv. Janeza, konec marca, ko smo iz napol praznih torb prišli na svež zrak komendskega travnika. Bila je namreč orientacija Sever, kjer se med sabo že tradicionalno pomerijo homški, domžalski, komendski in kamniški skavti, letos pa so bili povabljeni tudi Kranjčani in Žirovci.
Lokacija je bila polna vedrih in nasmejanih obrazov, oblečenih v tiste oranžne srajce, polne našitkov in da ne pozabim – lepo sem pristajal poleg te uniforme. Lahko se pohvalim, ravnokar so iz mene pobrisali kopico prahu in da sem, kljub svoji starosti, še vedno zelo uporabna napravica. In zdaj sem prišel na vrsto, da pokažem kaj pravzaprav tudi zmorem.
Začelo se je takole: v svojo bližino sem prejel barvit zemljevid z valovitimi plastnicami in visokimi trigonometričnimi točkami, skozi uhelj pa mi je zastrl glasen klic in že sem se podal novim dogodivščinam in zmagam naproti. Živo srebro je pokazalo nekaj nad 20 stopinj in takrat, ko sem se na vrvici zibal po teh enoličnih travnikih, sem se spomnil, da bi lahko s svojimi šarmantnimi lečami osvojil vse po vrsti, a kaj ko mi zjutraj ta misel ni padla na mojo iglo.
Po prvih prehojenih točkah smo se ustavili in naj vam povem, da mi je izpod pokrovčka že kar pošteno teklo. Skavti so vneto računali kot med izbrano točko in ravnino in že so se zgubili. Dejstvo je, da nisem kriv jaz, ubogi stari kompas. Toda po še kar nekaj vloženega truda, osnovnošolske matematike, skavtske iznajdljivosti in moje potrpežljivosti … HURA! … ugotovili smo, da smo v pravem vesolju, na pravem planetu, na pravi celini, v pravi državi, na pravi poti in tako smo prišli .. na cilj. Še pravočasno, da se tradicionalne skavtske testenine niso preveč razkuhale.
Po skavtskem smehu, zgovornosti in dobri volji, očitno tudi kompasi še nismo za v staro šaro. Bil je res prečudovit dan. Lepih dogodkov in veselja sem se navzel, da bom o tem premišljeval ves tisti čas, ko bom visel na steni v ne preveč pospravljeni sobi. Skavtski, seveda.«
Marijana Jezeršek, Zaljubljena vidra, Žiri 1
