Z roko v roki po celotni Primorski
In dočakali smo jo, LMB namreč (Avtor: Luka Tuta)
Vsaka veja se je na sprejem pripravljala drugače, vendar pa z isto oporno točko v mislih – umestiti LMB v svoj prostor, med ljudi in značilnosti kraja, iz katerega je steg. Najmlajši člani so sedli v senco džungelskih dreves in svojo idejo o Lučki miru prelili na papir, izvidniki in vodnice so srečanja raztegnili v snemalne dneve in posneli kratek film, s katerim so plamen postavili v kulturno, zgodovinsko ali naravno dediščino svojega kraja, popotniki in popotnice pa so zavihali rokave in ustvarili lanterno z lokalnim pridihom. Voditelji smo se na sprejem pripravljali s svojo vejo, vsak SKVO pa je prispeval po eno prošnjo za sveto mašo. Tudi člani ZBOKSS-a so sprostili svojo ustvarjalnost in gnetli, valjali, pisali ter tako oblikovali spominske ščipalke, ki že krasijo rutice primorskih skavtov. S svojimi končnimi izdelki je na prireditvi vsak steg prikazal značilnosti svojega kraja; od temperamenta prebivalcev do kulturne dediščine, zgodovine, naravnih danosti in seveda svoje domišljije.
Pozdravila sta nas tudi načelnik in načelnica primorske regije (Avtor: Luka Tuta)
V Kopru se je pod streho bivšega skladišča soli zbralo več kot tristo skavtov in drugih obiskovalcev. Začetek prireditve je popestril Oktet Aljaž, po skavtski in slovenski himni pa smo prisluhnili načelnici in načelniku Primorske regije. Svečko, v kateri sicer še ni gorel plamen iz Betlehema, smo podarili predstavniku občine, predstavnikom SZSO in ZBOKSS, namesto škofa pa jo je prevzel izolski župnik in dolgoletni skavt Janez Kobal. Po uvodnem filmu smo pričakali plamen in prisluhnili poslanici. Povezovanje so prevzeli ankaranski popotniki in kar po domače napovedali film posameznega stega. Po zadnjem posnetku nam je ostal samo še prijeten opravek, prižgati lanterne stegov in ponesti Luč miru iz Betlehema v svoj kraj.
Vse skupaj se je malo zakompliciralo, ko nam je na odru po nesreči ugasnila svečka s plamenom. Seveda nihče ni imel prižgane rezervne, saj ne pričakuješ, da bo plamen, ki prepotuje tako dolgo pot, tako nenadno prenehal goreti kar pred našimi nosovi. Prepričani, da mir ni ugasnil s svečko in da domuje v naši neposredni bližini, smo se podali na ulice Kopra, da bi ga našli. In prav vsaka skupina je nekje na ozkih ulicah ali malo širših trgih našla svoj plamen, ki ga je nato delila mimoidočim. Pred sveto mašo smo še na kratko poklepetali na trgu, nato pa napolnili cerkvene klopi. Mašo je daroval škof msgr. dr. Jurij Bizjak v družbi okoliških župnikov in pa tudi bogoslovcev, ki so se na primorski sprejem pripeljali iz Ljubljane.
(Avtor: Luka Tuta)
Spodobi se, da se na koncu še malo poveselimo, zato smo skupno druženje zaključili na škofijskem dvorišču, kjer smo dvignili krvni sladkor z raznim pecivom, pogrel pa nas je topel čaj in odlična skavtska družba. Pomembno je izpostaviti, da so se na primorskem sprejemu izkazale tudi lokalne institucije in organizacije, saj so nam z roko v roki pomagale z dobrodelnimi nastopi, posojo pripomočkov, odstopom prireditvenega prostora in drugih sredstev.
Veseli smo plamen ponesli v svoje kraje (Avtor: Luka Tuta)
Tako po naših domovih danes že greje in zbližuje plamenček, ki smo ga primorci dolgo in nestrpno pričakovali. Želimo si, da v vsako hišo resnično prinese tisto pravo sporočilo o miru in ljubezni.
