Pustiva se vneti. Tudi na Kredarici!
(Avtor: David Šavli)
Prepotoval je dolgo pot, da je tisti dan lahko bil pred menoj in pred teboj. In sprejeli smo ga. Bilo nas je 35 članov odprave, različnih starosti in vsak z različnimi gorskimi izkušnjami in pričakovanji. Nekateri prvič, nekateri že stari veterani na LMB odpravi na Kredarico. Vsi smo se veselili velike količine snega, a tudi spoštljivo pričakovali, kako se bomo z njo spopadli. Verjeli smo, da lahko vsi pridemo gor, saj sta Jakob in Luka dva dni pred odpravo šla na pot preverit razmere.
Dobili smo se zjutraj v Krmi, obuli gojzarje ali pancerje, oblekli gamaše, zmolili, prenesli plamen na vse lučke miru in se odpravili. Celotna pot je bila zasnežena, vendar smo tudi proti vrhu, kjer so ponavadi potrebne dereze, lahko hodili brez, saj je bil sneg dovolj mehak, da so imeli naši gojzarji dober oprijem. Da smo prišli do koče na Kredarici, smo morali premagati pravo Kalvarijo, tako se namreč imenuje predel poti, kjer se pot začne strmo vzpenjati pod pobočji Vrha Snežne konte. Vse te strmine je s pomočjo neverjetno zagretih skavtov zmogla tudi lučka! Na pot se je podalo 7 plamenov, ki pa so med potjo zaradi vetra, gibanja laterne ali zaradi količine voska, ki zalije plamen, vmes tudi ugasnili, vendar nikoli vsi naenkrat! Kdor je izgubil plamen, je poiskal tistega, ki je še svetil in svojo svečo ponovno vžgal. Tako je plamen našel svojo pot, od sveče do sveče, od stenja do stenja iz Krme, pa vse do Triglavskega doma! Na najbolj vetrovnem delu, tik pod vrhom Kredarice, sta preživeli dve svečki v zavetju plastične vrečke in obkroženi z bundo z obeh strani. Veseli smo bili, da nam je letos uspelo prinesti pravi betlehemski plamen do koče, saj to ne uspe vsako leto.
Ko premagamo zadnje strmine, nas narava nagradi s pogledom na mogočni Triglav, pogreje pa nas pogled na kočo, kjer se vsi zberemo in kaj pojemo. V koči nam vremenoslovca nudita tudi možnost, da se pogrejemo z joto, ričetom ali makaroni z mesom. V tem času so najbolj pridni že odkopali pot do kapele Marije Snežne, kjer smo potem v razsvetljavi Lučke mir iz Betlehema zmolili za mir v naših življenjih in na svetu in nekaj lepega zapeli. Letos je bil med nami pravi virtuoz na kitari, tako da se kar nismo mogli ustaviti slaviti Boga s pesmijo. S prezeblimi prsti smo v kapeli še dolgo potem, ko smo zaključili skupno molitev, peli in se ustavili šele, ko je kondenz že skoraj vsem kapljal na glave.
Poleg molitve v kapeli med najlepše trenutke na odpravi štejeta tudi opazovanje sončnega zahoda in vzhoda. Trenutki, neprecenljivi, ki jih človek v dolini ne more doživeti. V objemu gora, snega in sončnih žarkov, se svet ustavi. To so trenutki, ki nas ženejo gor vsako leto. Da premagamo strah, sprejmemo izziv, se podamo iz udobja in stopimo na mraz. Da podarimo trenutek soskavtu, si delimo čaj, piškote in čokolado, ki je kljub mrazu in razbolelim nogam bolj slastna kot doma na kavču. Da opazujemo zadnje sončne žarke, rumeno oranžno nebo in zvezde, ki se prižigajo na drugi polovici neba. Da se spogledujemo s prvimi sončnimi žarki, ki posvetijo na Triglav, Škrlatico, Mangart in ostale vrhove. Da nas jutranje sonce poboža, ko nam veter piha v hrbet in segreje mrzla lica.
Človek je bitje luči, išče luč. Svetlobo, dan, ogenj in ljubezen, mir, upanje, veselje. Jaz sem ta vikend našla luč v preprosti mrzli kapeli v objemu gora ob vztrajnem plamenčku in nasmehu soplaninca. Pa ti?
