Luč miru smo ponesli na vrh Slovenije
(Avtor: )
Pot proti Kredarici, kot si lahko mislite, ni bila vodoravna, a smo do prvega postanka nekako pretrpeli že večji del poti. Pred kočo pastircev, ki jih žal ni bilo doma, smo se malo nahranili. Ker smo začeli v trdi temi, nas je sonce doseglo šele takrat, ko smo po nekaj urni hoji že skoraj obupali. O težavnosti naše poti priča dejstvo, da se je Urban B. pod pretvezo bolezni odpravi pridružil šele, ko je izvedel, da so na cilj prispeli celo njeni najšibkejši člani. Prijetno prešvicani smo se zbrali v kapelici in izpolnili poslanstvo leta - plamen, še topel, direkt iz Betlehema, ponesli v njeno središče. To dejstvo nas je tako navdušilo, da smo darovali sveto mašo. Zaradi topline naših src se je Marija snežna skoraj stopila. Očitno je Bog uslišal naše prošnje, saj je na toplem v koči kmalu prišla na mize hrana. Marsikdo bi si mislil, da smo se naslednjih nekaj ur dolgočasili. In smo bolj ali manj tudi se. Vsaj tisti, ki pri morilcu nismo imeli nobene pametne vloge. Ko je bila že res kriza, smo se šli ven navduševat nad gorskimi lepotami. Nekateri so simulirali zdrs na zasneženem pobočju. Na srečo nobenemu, niti po več poskusih, ni uspelo umreti. Nekaj članov naše odprave je šlo celo na sam vrh Triglava. Da so še živi, smo vsake toliko časa lahko sklepali po njihovih objavah na instagramu.
Vstali smo še pred petelini in z vrha Kredarice občudovali sončni vzhod. Res smo se že veselili pice, a so se dogodki zamaknili zaradi praznega akumulatorja v avtu. Toda vse se je srečno izteklo. Tudi črnilo mojega pisala.
