Vse je enkrat prvič
Skupinska, zdej pa res :) (Avtor: en od staršev :))
Tudi za nas je bilo. In je še vedno. Prvič imamo namreč v stegu Oceanovih E6 (Moravče 1) krdelo. Prvič brlog, prvič v džungli. Mimo so že prva srečanja in nekoč prvič voditelji oz »služabniki« smo se že navadili na svoje nove vloge. Prvič smo imeli Skalo posveta in tako smo sprejeli naše prve volčiče. Prvi sestanek s starši. In seveda, smo šli tudi prvič na tabor. Prvič v neznani džungli in to za toliko časa (12.-14.2.). Prvič 18 volčičev in volkuljic ter 4 stari volkovi na samem. Prvič mama Račka (ups, Rakša), Hati in Balu. Prvič preveč prtljage in krame in vsega, da bi bili lahko pravočasni. Prvič v ljubki oranžni hišici nad Gorenjim Logatcem.
Pošastnokrat preveč prvič-ev. Ampak, uspelo nam je! In bilo je super, čeprav prvič!
Ko smo se prvega dne prvega tabora prvič zbrali pred cerkvijo v Gorenjem Logatcu, se je začel naš prvi izziv. Zahvaljujoč staršem smo vsi varno, (večinoma) ne preveč utrujeni prišli do cilja. Ker se v tako trdnjavo ne more brez gesla, so morali volčiči najprej poiskati vstopno geslo, ki je bilo hkrati tudi naslov našega prvega tabora. »Ene sva krvi, jaz in ti,« smo tako slišali vsakokrat, ko je kdo vstopil v hišo. V hiši je bilo mrzzzzloooo... ZZZeelooo mrzzzzlooo. Dali smo gretje na maksimum, ampak ni preveč pomagalo. K sreči je mama Rakša našla dva grelnika, ki sta nas malo omehčala. Po namestitvi in postavljanju ležišč nas je že čakala prva večerja. S polnimi in pogretimi želodčki smo tako lažje spremljali Baluja, ki nas je pripravil na sv. mašo naslednji dan. Pozno je že bilo, ko smo prvič zlezli v spalke in z Mavglijevimi zgodbami ter pravljico za lahko noč, zaključili prvi dan našega prvega tabora. Noč je bila za mnoge naporna, saj je bilo v prostoru vroče in zadušljivo - radiatorji so namreč ravno v tej sobi najbolje delali, medtem ko je bil ostali del hiše ledenica...ti šment!
RIIIIIIIIING RIIIIIIIIIING!! Akela bo imela kazen za telefon! Ha ha... ampak nič ni bilo več smešno, ko nam je Bagira po telefonu sporočil, da so Bandrlogi ugrabili Mavglija. Aaaaa!! Zavladala je panika! Volčiči so brezumno zdrveli v spodnje prostore in se v trenutku (no ja, nekaj trenutkih) preoblekli! Zunaj smo se še ogreli za lov na Bandrloge in odšli na poiskanje... Pa nismo nič našli. Bandrlogi so bili že predaleč. K sreči je kača Kaja privolila, da nam bo pomagala pri boju z Bandrlogi. Šli smo na zajtrk, da smo se okrepčali, se z mašo priporočili Velikemu Tha-ju za blagoslov in odšli. V mrzle brloge, ja kam pa!
Že po poti so nam Bandrlogi grozili in nam sledili. Na cilju smo se najprej pošteno ogreli in natrenirali, da smo bili res dobro pripravljeni za boj. Premagati smo morali namreč kar 2500 Bandrlogov! In z natančnimi meti nam je to tudi uspelo! Mavgliju je uspelo zbežati in v zahvalo nam je pustil sporočilo in okrepčilo. Sladko okrepčilo smo brž pojedli, saj je bil boj naporen pa še na kosilo smo že zamujali. Mama Rakša je zakon! Vse smo pojedli, potem pospravili in imeli nekaj prostega časa, da smo si odpočili in pripravili zabavni večer. Ta je odlično uspel saj smo videli marsikaj :) .Svoje smo dodali še stari volkovi in nemalo je bilo upiranja, ko so morali volčiči zdaj že drugič v spalke.
Tudi ta noč je bila zelo topla (kar se ogrevanja tiče), tako da so zjutraj nekateri kar težko vstali. Ampak mudilo se nam je, saj smo šli v dolino k sv.maši. Pred cerkvijo smo se še poslovili od mame Rakše in potem šli k maši, ki pa se je, kot smo ugotovili pozneje začela že ob pol 8ih, ne ob 8ih, kot nam je bilo rečeno.. No, župnik nas je bil vseeno vesel. :)
Ko smo prisopihali nazaj do naše vile, smo imeli pozni zajtrk, potem pa delavnice. Sledil je hud boj za bele rubinčke, ki so jih gruče pridno nabirale že ves tabor. Dejansko so se volčiči tepli za čiščenje wc-ja! Vse smo pospravili, imeli še kosilo in z enim glasnim Zigi-zigi-zaj za volčiče zaključili to pustolovščino!
