SkavtNET

Kam vse lahko človeka pripeljejo različne poti in dejavnosti! Ena od njih je skavtstvo. Sem razmišljala – ja, občasno tudi razmišljam – koliko in kaj so mi dali skavti. Koliko lepega sem doživela, koliko novih ljudi sem spoznala, koliko novih krajev doma in v tujini sem videla, kaj vse se mi je zgodilo, koga sem srečala, kaj je to srečanje pustilo v meni, kje vse sem bila in kaj vse se je tam dogajalo… Ogromno! Zares ogromno. Lahko bi napisala že eno dolgo, doooooooooooooooolgo zgodbo, ma ne, en roman in ne bi bil prav kratek.

Ta moja pripoved bi začela z eno lepo jaso v Šentlambertu. Tam je eden od naših otrok imel tabor in starši smo imeli dan staršev. Prišli smo tja in jih našli v pravem elementu. Na fusbalu. Bili so rahlo razcapani, lahko bi se reklo celo razpuščeni, naša ta mala je imela na glavi sto kitk in širok nasmeh na obrazu. Bili so zelo srečni in niso se dali motiti. Tudi mi starši ne. Ogledali smo si tabor, šotore, konjušnico, WC-je za prvim ovinkom, veličasten vhod, jambor in oltar. Tam smo pozno popoldne imeli mašo. Otroci so se umirili, v krojih so bili drugačni, kitara je zaigrala, zapeli smo in sedeli smo tam na travniku kot ena velika družina. Še ptice so umolknile in samo smreke so šelestele v vetru. Naše drugačne pesmi in naše drugačne molitve so se dvigale v nebo… V veličastnosti tistega trenutka sem si močno zaželela, da bi bila rada tam kot skavt, ne samo kot starš.

Povabil v bratovščino je bilo veliko, jaz pa sem dolgo razmišljala, ali to res hočem. Začele so se priprave in srečanja, prvo romanje na Svete Višarje, obljuba, srajca, rutka. To še ni bilo tisto ta pravo. Moja prava skavtska pot se je začela pravzaprav na gori Monte Summano, v nevihtnem popoldnevu, pod veličastnem križem, ki je stal tam kot nema priča velikega dogajanja.

Vrstila so se srečanja z našimi in tujimi bratovščinami. Koliko novih obrazov, koliko prijaznih ljudi, koliko iskrenih stiskov rok, obljub, da se še vidimo… Pa smo se videvali in to zelo pogosto. In skavti, o katerih sem prej veliko slišala, so postali stvarnost: Samotni volk, Hitri povž, Ata viharnik, … Celjani, Cerkljani in Darija, Janica iz Mozirja, Jadranka oz. tista, ki ima največjo čupo, Postojnčani, načelnik in načelnica, gozdar Tone iz Domžal, Katja iz mojega konca, pa Paolo, Alberto, Hermann, Werner, Daria, Giorgio, Annamaria, Andrea… Stvarnost je postala tudi Luč iz Betlehema, IO-jevi sestanki, Golica, Benetke in Graz, Schio in Dueville, travnik ob dveh potočkih in Cuel dal nibli, belgijski, španski in portugalski skavti, pa krasna naveza z Jarmino in Vukovarjem, junijski konci skavtskega leta in jesenski začetki, pa seveda Alpe Adria, Skavtič in oddaje na Radiu Ognjišče, pa ZBOKSS-ov odmev. Stvarnost so postali tudi naši in skupni tabori, pa moj krst in skavtsko ime AAčebelca. Tista, ki kot pridna čebelica veliko naredi za Alpe Adria Scout.
Stvarnost in veliko delo so postali tudi prevodi iz dveh, treh jezikov v slovenščino in nazaj in številni maili, ki vsak dan potujejo sem in tja.
Ej, vsega tega res ne bi bilo, če ne bi postala skavtinja! Hvala ti, Bog, da si me v pravem trenutku poklical in poslal tudi na to pot! Lepa pot je to in bodi z menoj in vsemi skavti na tej poti in na vsakem koraku tudi vnaprej.

»MNOGO POTI VODI SKOZI ŽIVLJENJE PRIJATELJ MOJ… », poje ena lepa pesem. Res, mnogo poti in ta skavtska je ena lepa pot . Tako lepa, da o njej mnogokrat razmišljam…
Z veseljem, z navdušenjem, s pričakovanjem … Vedno znova!