Enkrat skavt - vedno skavt
Buč'n bokss (Avtor: )
Škofljica (bratovščina v ustanavljanju)
Matevž in Marjana Strgar - Hrabri mišek & Živahna čebela
Že kar nekaj let je minilo, kar smo bivši voditelji stega Škofljica1 predali mlajše skavte novim voditeljem, ki svoje delo več kot odlično opravljajo. V teh letih smo si ustvarili družine in naši »ta večji« otroci bodo kmalu dovolj stari, da se tudi sami pridružijo volčičem.
V vsem tem času, pa nam ni dalo miru, da bi samo od daleč opazovali skavtsko življenje. Še posebej, ker sva z ženo nekaj let nazaj vodila državni vodstvi vej volčičev in izvidnikov. V teh letih smo se udeleževali taborov za družine v Kočevskem Rogu, večkrat spremljali dogajanje okrog Luči miru iz Betlehema in še kaj. Vedno, ko je v juniju zadišalo po sveže pokošeni travi, pa je v naših glavah zagorel spomin na čase, ko smo se polni skavtskega duha tudi sami odpravljali na skavtske tabore.
V začetku lanskega leta so do nas pristopili voditelji stega in nam predali zanimivo željo. Starši skavtov so se že lep čas zanimali, da bi tudi sami postali skavti, kot njihovi otroci. Pa jih sploh ni bilo malo! Še zdaj si nekateri želijo priti k odraslim skavtom in nas prosijo, naj jih obvestimo o naslednjem srečanju. Potrebno se je bilo torej samo še organizirati in pričeti z delom.
Najprej smo se dobili bivši voditelji in se dogovorili, da je zdaj pravi čas tudi za nas, da se vrnemo v skavtske vrste. Prvi sestanek smo imeli nekaj tednov pred obljubami mlajših skavtov, tako da smo že na obljubah preverili, koliko staršev se nam bi pridružilo. Odziv je bil izjemen, zato smo letos v jeseni ustanovili BOKSS Škofljica. Na skavtski maši, kjer smo bili poleti smo se že malo srečali z ostalimi družinami in odraslimi skavti. Brat Jožko je skupaj s mlajšimi otroci daroval čudovito mašo.
Srečujemo se enkrat mesečno, prvič v župnijski dvorani na Škofljici, še raje pa v naravi, saj želimo biti tam, kjer je najlepše. Srečanje po navadi, vsaj zdaj v začetku, vodi eden od bivših voditeljev. Teme so čisto skavtske, za začetek smo se učili vozlov, seveda se tudi duhovno podkrepili in podpisali ustanovno listino BOKSS Škofljica. V prihodnosti pa se bomo tudi odpravili v hribe in iskali priložnosti, kje lahko s svojim znanjem in veščinami pomagamo tudi v našem kraju. Želimo si iti tudi na tabor z našimi družinami, kjer bi skupaj preživeli nekaj dni. Želimo si biti pravi skavti, da bodo tudi mlajši spoznali vrednost vrednot, ki jih živimo. Čimprej se želimo »požlahtati« tudi z našo sosednjo bratovščino v Grosuplju in seveda tudi z ostalimi, saj je tam veliko naših prijateljev.
Za nas, ki smo skavtsko življenje doživljali kot otroci je pravzaprav edini logični korak, da se kasneje pridružimo odraslim skavtom. Drugače je s tistimi, ki tega niso doživeli, vendar jih večkrat povabimo, da se nam pridružijo in po navadi se takoj odzovejo. Želja po tem je v nekaj starših že dolgo tlela, potrebovali so samo še povabilo. Zato tudi ostali bratovščinam svetujemo, da pristopijo k ljudem in jih osebno povabijo.
Rakova Steza - Frankolovo
Aleksandra Pintarič Kaczyńska - Preudarna kavka
Kako smo začeli? SKVO je nas, starše skavtov, povabil, da bi se udeležili poletnega tabora celotnega stega in tako, na nekoliko drugačen način, obeležili z njimi 10. obletnico stega Rakova Steza 1, Frankolovo. Organizirali smo sestanek, zbrali prijave: bilo nas je 24!
Pred tridnevnim taborjenjem v bližini Lovrenca na Pohorju smo se odločili, da ne bomo kampirali, ampak bomo postavili pravi tabor z vsemi pripadajočimi zgradbami. Vse to smo uresničili, smo imeli straže, skavtski ogenj, šli smo se lov na zastave. V skladu z ambientacijo smo se poimenovali Kreteni (z veliko začetnico!), skavtski prebivalci antične Krete. Na povabilo stega smo se vključili v določene aktivnosti: žrtvovali smo se na poti preživetja, sodelovali pri veliki igri, zagnano igrali roverčka, za cel steg pripravili nedeljsko pojedino in družabni večer ob ognju, okrog katerega smo plesali Greka Zorbo, zaviti v bele rjuhe… Ni treba posebej poudarjati, da so bili naši otroci navdušeni! Mi pa še bolj!
Skavtska metoda je, kot vedno, vžgala! Po taboru, ki se je zaključil v nedeljo, smo se dobili že v torek. Takrat smo se zmenili, da po takšni izkušnji ne moremo kar zaključiti. Povabili smo takratnega načelnika ZBOKSS Draga Korena, ki nam je predstavil idejo odraslih skavtov. Padla je odločitev za ustanovitev bratovščine.
Kako delujemo? Skavtska srečanja imamo enkrat na mesec, dobimo se v kakšnem župnijskem prostoru ali pri katerem od nas, gremo v gozd po poti z znamenji, zakurimo večerni ogenj kje v naravi ali na vrtu, stisnemo se ob krušno peč, če nas pozimi zebe, odpravimo se v hribe, smučamo, naredimo nedeljski družinski izlet, pripravimo piknik, organiziramo delovno akcijo pri katerem od nas, ki potrebuje pomoč, pripravimo predavanje za mlade npr. o zakonski zvezi, postavimo skavtske jaslice, obeležimo okroglo obletnico… Vsebinsko so nam vodilo skavtski zakoni, ki jih poskušamo uresničevati in božja beseda: pomoč drugim, bivanje v naravi, osebna rast, dobro delo, prostovoljstvo, učenje. Na zimovanje gremo najraje nekam višje, da je sneg, da se lahko smučamo, kepamo, pa tudi po skavtsko potepamo in učimo orientacije v naravi. Poleti gremo taborit za 3-4 dni, postavimo zgradbe, imamo straže in kurimo skavtski ogenj, učimo se skavtskih veščin, sprejemamo skavtske izzive in se veselimo, da smo vsak trenutek dneva v naravi. Ker večina od nas ima še mladoletne otroke, obenem smo tudi poklicno aktivni, svoje dejavnosti načrtujemo takrat, ko naši otroci imajo skavtske aktivnosti in ko nam to omogoča služba. Da bi se srečanj udeleževali v čim večjem številu, vse datume določimo vnaprej že v septembru in se jih poskušamo držati.
Skavtska metoda je odprta za vse oblike aktivnosti, pa tudi za vsakogar: ko si mlajši, se lahko greš divje orientacijske pohode, kuriš ogenj sredi zime v snegu, kopaš se v ledeno mrzlem potoku, spiš na tleh pod drevesom. Ko enkrat pridejo otroci, se pač njim prilagajaš, jih vzameš s seboj ali organiziraš si varstvo in poskušaš narediti nekaj zase. Ko si starejši, mogoče imaš več časa zase, moči pa niso več tako na višku. Takrat pride čas, da greš na kakšno romanje, organiziraš razstavo, dobrodelno akcijo, na zimovanje se odpraviš raje v toplice in na tabor v počitniške hiške na morje…
Skavtstvo ponuja obilo priložnosti za vse generacije, še več, ponuja nam odlično priložnost, da se vsi naučimo medgeneracijskega sodelovanja: učimo se drug od drugega in premagujemo starostne ovire!
Buč'n Bokss - Novo mesto
Anja Berus - Nočni bober
Po odhodu iz SKVO-ja stega Novo mesto 1 nas je po nekaj letih kar nekaj bivših voditeljev izrazilo željo, da se ponovno srečamo. Tako se nas je takrat 5 najbolj zagnanih skavtov sestalo, in začeli smo z zametki podmladka odraslih skavtov v Novem mestu. Podmladka zato, ker je skupina odraslih skavtov v Novem mestu že obstajala. Vse od takrat se mesečno sestajamo na srečanjih, ki jih člani oblikujemo sami na posamezno temo, ki jo določimo ob začetku leta. Rdeča nit letošnjega leta je Kristjan danes. Poleg tega se srečujemo tudi na neformalnih dogodkih, odpravimo se na kako romanje, dobro sodelujemo z lokalnimi skavti iz stega NM 1, za katere enkrat v letu pripravimo dopoldansko srečanje, že tradicionalno pa sodelujemo pri akciji LMB. V poletnem času se odpravimo na poletni tabor, po navadi kar v naš bližnji belokranjski konec, ob reko Kolpo. Danes bratovščina šteje 13 članov in vsaj toliko podmladka.
Potreben je bil le majhen korak, da smo se spet zbrali, in ohranili naše znanje, ideje ter skavtski duh.
Kranjske sove - Kranj
Silva Vrhovnik - Zanesljiva sova
Našo bratovščino "Kranjske sove" sestavljamo člani, ki smo starši skavtov. V mladosti nam ni bilo dano okusiti skavtskega življenja, zato smo se zanj zavestno odločili v odrasli dobi. Enkrat mesečno se dobivamo na sestankih, ki vsebujejo duhovno in skavtsko tematiko. Delujemo po skavtskih metodah (učenje z delom, delo v majhni skupini, ...). Skavtstva ne jemljemo kot obveznost, ampak kot način življenja.
Vsako ponujeno priložnost izkoristimo za aktivno druženje v naravi. Kadar pa je aktivnost povezano s služenjem, smo še toliko bolj zadovoljni. Ugotavljamo, da nas služenje povezuje na prav poseben način, saj nam je dana možnost ustvarjanja lepih medsebojnih odnosov. Radi preizkušamo nove stvari in svoje zmogljivosti. Kdo bi si mislil, da tudi odrasli bivakiramo pozimi v snegu, da se lotimo postavitve 7 metrske gugalnice in napeljemo vodo iz potoka, da ta priteče v pomivalno korito sredi tabora, da se preizkusimo v igralskih sposobnostih…še in še je stvari, ki jih počnemo in si s tem bogatimo življenje. Letos se je šest skavtov podalo na Triglav po Severni steni, v navezi z Marijo (članica naše bratovščine) in Andrejem Štremfelj. Že nekaj let se udeležujemo "Jakca", kar nam je pravi izziv, saj so na preizkušnji znanje, medsebojno sodelovanje in vztrajnost. Kdor more se udeleži skupnih aktivnosti na ravni združenja. Član naše bratovščine je organiziral kar nekaj pohodov za vse zainteresirane na ravni združenja.
Ena izmed aktivnosti bratovščine je poletni tabor, s katerim zaključimo tekoče skavtsko leto. Zaradi hitrega tempa življenja nam ustreza, da se čas na taboru dobesedno ustavi. Vsak se lahko umiri, sprosti in nabere novih moči. Pridružijo se nam tudi otroci, ki se prav vesele skupnega druženja. Ker smo vsi po službah in na tesnem z dopusti izberemo vikend varianto. Čeprav taborimo le dva dni si ravno tako uredimo pravi taborni prostor. Ne manjka jambor na katerem visijo tri zastave (slovenska, zastava združenja in zastava naše bratovščine). Nekdo od otrok je zadolžen, da skrbi za ogenj na ognjišču, kajti naša značilnost na taboru je kuhanje v kotlu. Zvečer pa prižgemo taborni ogenj, sedimo ob njem, se gremo kakšne igre, pojemo in pečemo hrenovke. Vsako leto si soboto izberemo za pomoč pri spravilu sena. Včasih nam uspe nagovoriti duhovnika, da imamo tudi sveto maša na tabornem prostoru, kar je tudi posebno doživetje.
Zahvala vsem duhovnikom, ki si vzamete čas za skavtske maše v naravi tudi na ravni stega. Zelo lepo sodelujemo z našimi voditelji stega. Veseli smo, da smo si pridobili zaupanje v njihovih očeh. Ne vtikamo se v njihovo delo, smo pa veseli, če lahko skupaj gradimo boljši svet. Skavtstvo bogati naša življenja in življenja naših družin.
Vepri - Škofja Loka
Katja Nastran - Potrpežljiva mravljica
Škofjeloški skavti smo nekaj posebnega. Steg Škofja Loka 1 je bil do nedavnega največji v Sloveniji, potem pa so skavti iz poljanskega dela ustanovili svoj steg. Podobno je tudi pri odraslih skavtih, saj imamo kar dve skupini. Malce starejše – Loške medvede in malce mlajše – Vepre, kar je okrajšava za VEjo PRekajenih.
Našo bratovščino namreč sestavljamo nekdanji voditelji iz ZSKSS s svojimi družinami. Verjetno nas starejši bralci revije Skavtič, IO ZSKSS pa zagotovo, poznate. To smo Blaž Karlin, Jasna Ložar, Marija in Luka Selak, Tadeja in Luka Klobučar, Manca in Tomaž Paulus ter Katja in Žiga Nastran. Sami prekaljeni skavti, kajne!
Vepre smo ustanovili smo leta 2011 kot skupina skavtskih voditeljev, ki zaradi službenih obveznosti in družinskega življenja nismo bili več aktivni v naših matičnih stegih (Škofja Loka 1, Škofja Loka 2 in Kranj 1). Čeprav smo bili že odrasli, smo že doštudirali, imeli službe, moža oziroma ženo, dojenčka itn., je v nas še vedno gorela želja po aktivnem skavtstvu. Že res, da nismo bili prav dolgo v »skavtski penziji«, a smo pogrešali skavtske dogodivščine.
Prvič smo se zbrali na god Janeza Pavla II., ki smo ga izbrali za zavetnika naše veje. Ker ni nikjer pisalo, kako zgleda odraslo skavtstvo, če si nekdanji skavtski voditelj in želiš na skavtsko srečanje vključiti tudi svojo družino, samo si sami oblikovali metodo dela. Na začetku vsakega skavtskega leta smo si izbrali celoletno temo, ki je obarvala naša srečanja (npr. naša identiteta, promocija odraslega skavtstva, nazaj k naravi, naša domovina, skavtstvo v vsakdanjem življenju) ter že določili točne datume naših srečanj (na približno vsakih 5 – 6 tednov). Vsako poletje se skupaj podamo tudi na pravi skavtski tabor. Tak, s šotori ter hišico oziroma kampom v bližini (za luksuz normalnega stranišča in vode), tabornim ognjem, hrenovkami in twistom, čofotanjem po reki, orientacijo, ustvarjanjem, katehezo in skavtsko sv. mašo v naravi, obveznim dežjem in blatom itn. Kljub temu pa so naša srečanja nekaj posebnega. Ker so naši otroci med tednom v varstvu, vrtcih in šoli (letos imamo prve štiri veprčke, ki so postali prvošolci), jih še za naše skavtske aktivnosti ne želimo puščati v varstvu, ampak so z nami. Tako so naša srečanja in tabori obarvani z otroškim smehom in jokom, traktorji in bagarji, občasnimi smrkavimi nosovi in vročino, plenicami in lužicami, vozički in nosilkami in poganjalčki, pravljicami in barvicami, bujenjem ob pol šestih zjutraj itn. Tako naše male veprčke navajamo na skavtsko življenje in vsi že komaj čakajo, da postanejo bobrčki.
Čeprav so naša srečanja in tabori malce drugačni od volčičjih, izvidniških in popotniških, nam za našo skavtsko mladostjo ni žal. Ker smo skavti in smo doživeli nešteto dogodivščin, pogumno peljemo svoje mladičke na tabor. In oni nas gledajo z občudovanjem in ponosom, ko postavimo šotor, zakurimo ogenj in spečemo hrenovke in twist, najdemo pravo pot pri orientaciji, igramo kitaro in pojemo skavtske pesmi, pripravimo zanje čudovito sv. mašo v katedrali dreves in travnikov itn. In nam zaigra srce, ko vidimo svoje otroke, o katerih smo kot zaljubljeni najstniki v soju tabornega ognja samo sanjali.
Ko vidimo, da naši otroci postajajo navdušeni nad skavti, se med seboj dobro razumejo, radi pomagajo drugim, skrbijo za naravo in so hvaležni Bogu. Takrat se zavemo, da je bil to pravzaprav cilj naše skavtske vzgoje. Kot otroke in najstnike so nas skavti naučili, kako naj sedaj skrbimo za zdravo vzgojo naših družin. Prav zares drži rek – enkrat skavt, vedno skavt!
(Pričujoči prispevek je daljša verzija članka, ki je izšel v decemberskem Skavtiču.)
