Jamborette Alpe Jadran
Izdelava bakel (Avtor: Petra Dremelj)
Vabilo našega vodje Boža Ipavca je završalo med Dravskimi bobri in začeli smo si pripravljati opremo za tabor. Poiskala sem nahrbtnik, šotor, spalko, prvo pomoč, kladivo, nož, skodelico, menažko, čutaro in mali kuhalnik, pohodne čevlje in obleko, svetilko, vžigalice, kompas in karto. Iz shrambe sem vzela nekaj konzerv, juhic v vrečki. Na poti proti Radljam smo se ustavili v trgovini in kupili hleb kruha.
V Avstrijo smo se odpeljali čez prelaz Radelj in pri Ivniku / Eibiswaldu zavili levo na grad Limberg, na mednarodno srečanje Alpe Jadran. Najprej smo se prijavili, vse pozdravili in se objeli, nato pa dvignili zastave in postavili šotore, povečerjali bogato zelenjavno juho s cmočki in sladico, ki smo jo izbirali med različnimi domačimi dobrotami, ki so jih pridne roke skavtinj pripravile in prinesle s seboj.
Nato smo se razdelili na skupine s posamezniki iz različnih rodov in v skupinah odšli do tabornega ognja, kjer smo se predstavili kot skupina. Skupaj smo zapeli in popili vsak svoj »karampampoli« (močna vroča pijača iz žganja, sladkorja in kave, naredili so jo Italijani po italijanskem receptu in sestavinah) in se s tem ogreli v večernem hladu. Kar plameni so švigali iz kotla, ko smo ogrevali kotel s to gorljivo pijačo. Mraz je pritiskal, zato smo smuknili vsak v svoj šotor in zaspali.
Ob 5h zjutraj nas je prebudilo ptičje petje. Umili smo si zobe, nataknili kroj in hlače, pohodno obutev in pokrivalo in se zbrali v krogu. Po zajtrku smo dobili navodila za pohod v okviru skupin, spravili malico z napitki v nahrbtnike in začeli z iskanjem prve točke, kjer so se skrivala navodila za nadaljevanje pohoda in naloge na poti.
Našo skupino so sestavljali Italijani, Avstrijec Franc in dve Slovenki. Italijani razen italijansko niso govorili niti nemško, niti angleško. Učiteljica angleščine in biologije iz Bolzana se je edina mučila z angleščino v naši skupini. Zato smo se sporazumevali bolj z rokami, mimiko, gestikuliranjem in opisovanjem. Govorili smo vse jezike hkrati, česarkoli smo se spomnili, uporabljali roke, risali, kazali, se izražali z vsem telesom,….., vsi smo se zelo trudili, govorili počasi, razločno in se nekako zmenili.
Naša skupina je prvo točko našla zelo blizu gradu in smo se dogovorili, da proti drugi točki uberemo daljšo pot, ki je bolj razgledna. V gozdu smo našli točko z geslom BiPi in nalogo, ki nas je odpeljala do naslednje točke. Do tega gesla smo prišli z merjenje razdalje in iskanje smeri s kompasom po navodilih, 50 m hodili 20 stopinj , 30 m 62 stopinj ...
Naslednja naloga nam je nalagala najti točko blizu nekega mostu, kjer je čakal material za izdelavo mostu. V naši skupini smo za izvedbo načrta motivirali arhitekta iz Italije, ki je povezal nekaj palic z rafijo in vprašal, če se strinjamo z modelom. Pri izdelavi smo mu vsi pomagali. Most smo spravili v nahrbtnik in se napotili proti kapelici s petelinčkom na vrhu, kjer je bila naslednja točka z nalogo. Ker smo zašli, smo se znašli pri Cerkvi Sv. Petra. Tam smo pomalicali, spili kavico in s pesmijo nadaljevali proti naslednji točki.
Kurnik s kokoškami in petelinom ni bilo težko najti, ker so bile kokoši za ograjo kar ob glavni cesti. V naselju smo dobili nalogo izdelati prapor za svojo skupino in določili zastavonošo. Organizatorjem pohoda smo predali svoj most in nadaljevali navkreber na razgledišče, kjer smo se preizkusili v določanju zračne linije, razdalje iz bližine Limberga v Avstriji do Sv. Pankracija v Sloveniji. Razdaljo smo ocenjevali s prenašanjem višine cerkvice na hribu, po vsej zračni liniji. 10 km razdalji so se nekateri zelo približali, drugi smo bili blizu.
Na naslednji točki je bila oznaka "ne hodi tukaj". Skoraj vsi smo to točko spregledali in končali na slepi poti. Nato nas je prešinilo, saj to je to. Na predzadnji točki je skupina izdelala lok in puščice za večerno tekmovanje v lokostrelstvu. Na zadnji točki, po prehojenih 13 kilometrih, smo imeli počitek. Oddahnili smo si v senci velike platane, rdečega javorja in lipe, po počitku pa zaključili pot pred gradom, kjer so že čakale druge skupine.
Lačni smo bili, zato je večerja teknila. Skupine so se pomerile v streljanju z loki, ki smo jih sami izdelali. Štela je dolga izstrelitev puščice. Naša skupina se je dobro izkazala, le jaz sem jim s kratkim strelom, nedaleč od sebe, komaj toliko, da sem prekoračila razdaljo za diskvalifikacijo, kvarila uvrstitev.
Zvečer smo bili zaradi pohoda zelo utrujeni in se kmalu porazgubili v svojih šotorih. Zaradi dežja nismo zakurili pripravljenega ognja.
Ob 5h zjutraj me je zbudila kukavica, pela je variacije, kot da vadi za skavtski nastop. Nisem mogla več spati in sem zlezla iz šotora. Rahlo je deževalo. Nataknila sem hlače, oblekla kroj, anorak in teniske. Stranišče je bilo prosto, umila sem zobe, se počesala in potelovadila. V gradu je bilo vse še mirno, dišalo je po jutranji kavi.
Po zajtrku smo se zbrali v krogu in dobili rezultate včerajšnjega pohoda. Naša skupina ni zmagala, pohvaljeni smo bili kot najboljša skupina, malo žalostni, ker smo ostali brez nagrade. Vse skupine smo bile zelo dobre, dobre skoraj brez razlike.
Po objavi rezultatov smo zvedeli o delavnicah in kako se po dve skupini povežeta v novo. Skupina Maribor, to smo bili mi, smo se povezali s skupino Drava, Graz z Muro in Oglej z Gorico, …
Delavnice so stekle, lotili smo se dela.
Prva skupina se je naučila štirih srednjeveških plesov. Najbolj mi je všeč slonji ples, ker se ritem korakov spreminja in moraš biti zelo osredotočen na pravilno zaporedje. Plesali smo tudi ples v dvoje, štiri in osem plesalcev hkrati, korak je bilo treba prilagajati drugim, da smo hodili v ravni liniji, ker smo se gibali v polkrogu . Tudi ples v krogu, ženske v notranjem in moški v zunanjem krogu, ni bil enostaven, saj smo se vrteli eni v eno, drugi v drugo stran, se potem prepletli in spet ločili.
Druga skupina je pripravljala kostume za srednjeveške igre na gradu. Krojili so, rezali, lepili, šivali tkanine, karton, les. Nastajala so srednjeveška oblačila vitezov, princesk in dvornih zabavljačev. Neverjetno kakšne ideje in izvedbe.
Tretja skupina se je ukvarjala z izdelavo bakel. Na palico smo navili tkanino in jo pomakali v vroč vosek, da je tkanina vpila gorljivo snov za plamen. Izdelali so tudi zaščitni podstavek.
Četrta skupina je med dvema mizama , razdalje 35 cm, morala narediti povezavo s papirjem, ki bo tudi nosilna, pravi most. Vsem skupinam je uspelo narediti z zlaganjem papirja v trikotno obliko in vlaganjem cevastih papirnatih teles eno v drugo in potem še eno na drugo. Most je moral biti nosilen, prenesti težo. Mostovi so zdržali vse lesene igralne kocke, zato smo bili zmagovalci tekmovanja v konstruiranju mostu iz papirja vsi.
Vse skupine smo se izmenjale na vseh delavnicah.
Ta dan je deževalo. Bili smo tako ustvarjalni, da slabega vremena sploh nismo občutili. Po delavnicah smo Slovenci in Slovenke sedli za eno mizo in večglasno prepevali slovenske pesmi. Zamejski Slovenci ali njihovi potomci so bili navdušeni. Obkrožili so nas, snemali, fotografirali in uživali v poslušanju.
Nato smo imeli priprave na mašo. Razdelili smo si naloge, okrasili oltar s prtičkom, cvetjem in pripravili klopi, stole, prostor, besedila za pesmi. Žal duhovnika ni bilo. Bogoslužje (besedno in molitveno) smo izvedli sami, brez evharistije. Izredno je bilo, neverjetno doživetje.
Zadnji dan smo si odeli srednjeveška oblačila in se pomerili v viteških veščinah, znanju skavtske abecede, spretnosti v rokovanju meča Sv. Jurija in ciljanju z vodnimi baloni. Vse se je odvijalo na grajskem dvorišču, bili smo tekmovalci, publika, navijači in v kostumih neznansko uživali.
Sledilo je fotografiranje udeležencev na zadnjem delu gradu. Nekateri smo ostali kar na balkonu, drugi so pozirali številnim fotografom pred zadnjim vhodom gradu.
Sledil je še poslovilni golaž, izmenjava naslovov, telefonov, objemi, poljubi in odhod. Manjša skupina smo pometali dvorane, jedilnico, pobrali manjše smeti z dvorišča in predali grad ponovno v uporabo upraviteljem.
Tako se je vse bolj bližalo slovo. Jutranja budilka ptic pevk ali žolne v taboru me bo zmeraj spominjala na grad Limberg. Tudi številna nova skavtska prijateljstva Alpe Adria in obljube, da se obiščemo in srečamo pred naslednjim Jamborette so potrjevala, da smo preživeli skupaj lepe trenutke in resnično gradili mostove.
Hvala vsem, da smo skavti in skavtinje. Naše povezovanje Alpe Adria na Jamborette je zelo pomembno, da se povezujemo mednarodno in da se srečujemo s slovenskimi manjšinami v tujini.
