Ujemi veter v svoja jadra in bodi zerowaste
Že med načrtovanjem tabora smo skrbno pazili, da uporabimo čim več pripomočkov brez embalaže. Tako je bilo treba izdelati temu primeren »zero-waste« jedilnik, saj menimo, da se največ embalaže porabi predvsem pri hrani. Na taboru smo namesto piškotov in podobnih prigrizkov, ki jih dobiš v vrečkah, pekli svoje malice v podpeki. Spodaj smo našteli nekaj malic, ki smo se jih lotili na Tečaj za vodnike (TZV). Poskusite, pa boste videli, da že to da občutek velikega koraka na poti k taboru brez odpadka.
Z lastnikom tabornega prostora smo se dogovorili, da nam vsako jutro pripravi domače mleko, ki smo ga na taboru prekuhali. Moko sem kupila v lokalnem mlinu, v večjem pakiranju, zelenjave smo večino prinesli od doma, krompir smo dobili od lastnika, ostalo pa smo v trgovini gledali, da prihaja iz Slovenije, ter za nakup uporabili svoje vrečke. Na taboru smo s pomočjo delavnic tudi ozaveščali mlade o ponovni uporabi določene embalaže – iz plastenk smo izdelovali vrv in lovilce za ose, ki nam do takrat niso dale miru.
Kot že rečeno, sem moko kupila v lokalnem mlinu, kjer sem lahko vzela 10 kg pakiranje, s tem smo podprli lokalno pridelavo, pa še kvalitetnejšo moko smo imeli za peko naših dobrot (Mlin Globoko, Mhe Globoko, Andreja Rozman s.p.). Testenine sem ravno tako kupila v večjem pakiranju, po 5 kg, tako da smo za cel teden porabili le eno embalažo od testenin in ne 5 manjših (Mlinotest Škofja loka).
Predvsem nam je bilo pomembno, da mladi ozavestijo, da samo z recikliranjem še ne rešiš sveta, ampak je treba biti pozoren in pameten že pri samem načrtovanju nakupovanja. Tako smo jim ponudili različne smernice in ideje, o katerih lahko razmišljajo v prihodnje, sploh doma v gospodinjstvu svojih staršev. Naš namen ni bil narediti tabora brez kakršnegakoli odpadka, saj je to nemogoče (sploh pri nas v Sloveniji, ko te tematike še niso tako ozaveščene). Je pa vseeno pomembno, da se mladi z njimi spoznajo in jih skušajo, kjer se le da, prenašati v svoje življenje ter jih deliti z drugimi.
Največji izziv pri sestavljanju jedilnika in iskanju idej za obroke prinesejo malice. Treba je imeti dve na dan in najpogosteje jim tu ponudimo neko sadje in piškote. Piškoti pa vedno pridejo v neki embalaži, če ne v plastični, pa v papirnati in znotraj nje še plastični.
IDEJE ZA »ZW MALICE IN ZAJTRKE« na skavtskem taboru
-
Podpeka: jabolčni zavitek, burek, zapekanka, energijski kruhek (določene recepte lahko najdete v Skavtiču ali na spletni strani ŽVN);
-
V večji embalaži, ki je optimalna za ponovno uporabo: krekerji (v višji plastični posodi s pokrovom, ki jo lahko ponovno uporabite za hranjenje čajev/živil/moke…)
-
Sadje/zelenjava v svoji embalaži: sadje smo kupovali kar v klasičnih trgovinah (Mercator/Spar/Hofer/Lidl). Stvar je sila preprosta, le svojo vrečko in malo potrpljenja moraš imeti. Pa še večina ponujenega izhaja iz Slovenije. S seboj sem torej v trgovino vedno vzela vrečko polno vrečk, da sem jih lahko napolnila s sadjem ali zelenjavo.
-
Domače: Za zajtrke smo jedli domače marmelade, lahko pa pripravite tudi svoj čokoladni namaz, ki je veliko boljši od Nutelle.
- Kupljeno v stekleni embalaži ali konzervah: čokoladni namaz, paštete in podobno → embalažo smo oprali in pripravili za ponovno uporabo doma (steklene kozarce lahko ponovno uporabite za vlaganje, za hranjenje čajev ipd., konzerve od paštet pa okrasite in iz njih ter odpadnega voska naredite prelepe svečke).
Kot vedno smo posebno pozornost namenili tudi ločevanju odpadkov. Na dveh koncih tabora smo imeli po dva koša, enega za mešano in enega za embalažo. Na začetku tabora sem udeležencem razložila, kaj se pravzaprav gremo, kaj pomeni zerowaste, kateri odpadki pašejo v kateri koš in to, da se želimo izogniti mešanim odpadkom (da ne mečemo vsake majhne smetke v mešano, ampak premislimo, kam bi drugače lahko šla. Če imamo kakšno čudno stvar in se nam pač ne ljubi razmišljati, jo običajno samo vržemo v mešano).
Navadili smo jih tudi na to, da če niso vedeli, kam odložiti določeno smet, so prišli vprašat in se tako tudi za naprej naučili. Za papir smo imeli eno škatlo, postavljeno ob glavnem šotoru. Papir se je tako odlagal samo tja in nikamor drugam. Nismo ga kurili, saj je bil ogenj nekaj čistega in ga nismo želeli uničiti s smetmi, poleg tega pa sem jim razložila, da s kurjenjem papirja ne naredimo nič dobrega, saj bodo za nadomestilo tega sigurno morali posekati še kakšno drevo, če pa ga odložimo v zabojnik, ali vzamemo domov za papirno akcijo, ga bodo reciklirali in nadomestilo ne bo potrebno.
»Ponavadi, ko se nam ne ljubi preveč razmišljati, kar vsako čudno stvar vržemo v mešane odpadke.«
Skrbno smo ravnali tudi z vrvmi. Prvi dan, ko so se postavljale zgradbe, smo najprej izpraznili vrečko starih, že enkrat uporabljenih vrvi in šele potem načeli novo. Kar nam je ostalo ostankov, smo jih povili in pospravili in čakajo na ponovno uporabo.
Tudi pri didaktičnem materialu smo bili pozorni na to, da smo čim manj kupovali. Plakate in papir smo tako uporabili tiste, ki so ostali od tabora Kvajdej, ki je potekal dva tedna pred našim taborom, uporabili smo tudi stare majice in rjuhe, pa tudi že sam program je bil tako zastavljen, da veliko več drugega niti nismo potrebovali.
Veliko hrane, sončnih krem, okolju prijaznih mil in zobnih past, je ostalo tudi od prejšnjih poletnih aktivnosti in taborov (na primer Emonade), zato smo na Združenju to prevzeli in uporabili. Udeležencem smo prepovedali nositi od doma zobne paste, deodorante in podobne stvari, tako da jih sploh niso prinesli s sabo. Imeli smo 3 zobne paste, ki so bile skupne (L'angelica), tako smo tudi pri tem uporabili minimalno embalaže, pa še pasta je bila okolju prijazna.
Izzivi, s katerimi se lahko sooči tehnični voditelj na zero-waste taboru?
Prvi izziv se je pojavil že pri kupovanju živil brez embalaže. Še vedno v Sloveniji pogrešam trgovino, kjer bi lahko na enem mestu dobila vsa osnovna živila, ki jih potrebujem, brez embalaže, pri tem pa prodajalce, ki to podpirajo in ti pri tem tudi svetujejo in pomagajo. Velikokrat sem naletela na prodajalce, ki so mi želeli pomagati tako, da četudi je bila stvar v embalaži, so pač rekli: "pa saj vam lahko presujemo v vašo vrečko in je to to". Dobro vemo, da to ni to! Ker pa nimamo takšne trgovine, je treba res narediti načrt in si vzeti veliko časa, da greš od trgovine do trgovine, kjer vsaka prodaja nekaj drugega brez embalaže, da na koncu ugotoviš, da se glede na porabo bencina in izpušnih plinov vsa ta pot niti ni izplačala. To je nek izziv, ki me spremlja od začetka, ko sem se začela s tem ukvarjati.
Še večji izziv je, ko moraš biti odgovoren za 'teženje' o ločevanju odpadkov. Ampak stisneš in vztrajaš do konca in na koncu, ko te pričakajo le tri manjše vreče embalaže, dve mešanega in ena škatla papirja, se ti nasmeh nariše na obraz, saj je na marsikaterem taboru takšna dnevna poraba odpadkov, mi pa smo to dosegli v tednu dni.
»Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu«
Odnos večine do kupovanja hrane se je glede na odzive spremenil, pri nekaterih malo manj, spet pri drugih pa kar konkretno. Nekateri prej niti pomislili niso na to, da bi sadje in zelenjavo kupovali v vrečkah, ki so jih prinesli sami od doma. Poleg tega imajo sedaj v mislih, da poleg cene in kvalitete izdelka opazijo tudi njegovo pakiranje, ki mu prej niso posvečali pretirane pozornosti. Ugotovili so, da se le z malo truda da narediti velike stvari, nam voditeljem pa se zdi, da smo udeležencem pokazali, da je možno jesti zdravo in okusno hrano, ki ni predpripravljena in zapakirana v plastiko. Upamo, da jih je to navdušilo, da bodo kdaj tudi sami pripravili svoj obrok, sploh na srečanjih svojega voda.
Z vsakim dogodkom, ki ga skušam izpeljati brez odpadka, se naučim ogromno novega. Sploh zato, ker se še spoznavam s samo tematiko in skozi izkušnjo pridem do ogromno spoznanj, ki me potem spremljajo tudi doma, ko nisem pri skavtih. Seveda je naporno, ampak na koncu je rezultat tisti, ki osrečuje.
Op. ZSKSS: "Akcije v globalno smer" spodbujajo skavtinje in skavte, da pripravijo dogodek, kjer je vsaj en od namenov posvečen globalnemu učenju (učenju o sebi, drugih in svetu, medsebojni povezanosti vsega in vseh).
Akcije v globalno smer so odgovor na vprašanje
a) »kaj si želimo, da se spremeni v naših glavah, v drugih ljudeh, v svetu … da nam bo vsem lepše?« ali
b) »kaj lahko kot skavti dobrega prispevamo svetu in naši Zemlji?«.
Akcije se lahko prepletajo z že obstoječimi skavtskimi dogodki in programom (kot se je na primer povezalo z celotnim namenom programa na PP taboru Homec 1, zimovanjem čete Postojne 1 oz. tudi tega TZV-ja letos) ali pa se pripravijo in izvedejo ekstra dogodki, ki nastanejo prav zaradi te glokalne spodbude (kot je bila na primer Pot v Logarsko Preddvor 1).
Akcije v globalno smer lahko širijo zavedanje o globalnih tematikah
a) med skavtinjami in skavti ali
b) med širšo publiko, ko skavti pripravimo kaj tudi za druge.
Več o akcijah globalnega učenja na spletni strani: http://skavti.si/akcije-v-globalno-smer
Za "akcije v globalno smer" lahko delno tudi pokrijete nekaj stroškov. Pri tem velja pravilo "9 - 4 - 4", ki je razloženo na omenjeni spletni strani. Za pridobitev simbolične finančne podpore imajo nekaj več možnosti Akcije v globalno smer, ki se bodo vsaj deloma naslonile na področja, ki jih skavti nismo še načrtno veliko vpletali v svoj program – človekove pravice, enakopravnost in pravičnost ter raznolikost. Akcije lahko prijavite tudi, če ni sredstev, saj v vsakem primeru prejmete mentorske nasvete trenerjev globalnega učenja z namenom pomoči in izboljšanja globalnih dimenzij znotraj vašega skavtskega programa.