Taize in skavti?
Taize je majhna vasica sredi francoske Burgundije, oddaljena približno 1000 km od Ljubljane. V ta kraj vsako leto romajo na tisoči mladih in malo manj mladih, da bi v veliki množici ljudi našli mir, sebe in svojega Boga.
(Avtor: )
Del dopusta vsako leto namenim Taizeju in tudi letos je bilo tako. Ker je bila zadnja skupina mladih, ki naj bi odpotovala v Taize odpovedana, smo se v Taize odpravile z avtom. Štiri. Ena prvič, tri pa že večkrat. Tri skavtinje in ena, ki bo to postala prav kmalu. Vožnja čez severno Italijo, mimo Milana, navzgor proti Franciji, skozi predor pod Mont Blancom, mimo čudovitega Chamonija, v smeri proti Švici in potem proti Maconu in Clunyju je bila čudovita.
Ko smo se skozi valovito Burgundijo, mimo neskončnih polj sončnic in zrelega žita pripeljale pod taizejski hribček, se mi je zdelo, da spet prihajam domov. Oči so bile polne solz in srce je vztrepetalo od veselja in velikega vzemirjenja. Tukaj sem, hvala Bogu, da sem lahko spet tukaj! Ujele smo zadnji del večerne molitve. In ker je v soboto zvečer v Taizeju praznik luči, nas je sprejela cerkev polna lučk. Tisoče in tisoče prižganih lučk in pesmi v vseh jezikih, ki so odmevale v zgodnji večer, so prinesle spomine. Lepi so in veliko jih je...
Prijava v Casi, sprejem, dodelitev barake, pozna večerja, ki so jo prihranili tudi za nas, .... in že me je potegnilo v tisti znani ritem taizejskega življenja, ki mi vedno znova daje občutek pripadnosti. Noč je bila hladna in baraka udobna kot najboljši hotel.
Drugo jutro se je začelo zares. Skupni zajtrk, sveta maša in pri maši občutek, da nekaj manjka. Da, on, brat Roger. Je Taize brez njega še vedno isti Taize? Grob na vaškem pokopališču je prav tako lep in prav tako skromen kot vsi ostali. Tudi rože so enake in lesen križ prav tako. Na križun samo njegovo ime. Vaška cerkev na pokopališču je še vedno tako skrivnostno mistična in preprosta, da prav vabi k molitvi in premišljevanju.
Ritem Taizeja: dopoldne biblično predavanje z bratom Robom, popoldne majhne skupine, ki se zbirajo k pogovorom. Zjutraj, opoldne in zvečer molitev v cerkvi. Križ tam spredaj, ki vstaja iz morja luči, ljudje, ki sedijo na tleh in vztrajajo v molitvi in premišljevanju dolgo v noč... Pa trije obroki, ki so enako preprosti in enostavni in enako dobri kot prejšnja leta, barake in šotori, pa »taizejski hotel«, ki ni podoben hotelu in je preprosto bivališče s tušem in toplo vodo. Veliko ljudi iz vsega sveta in ......in veliko skavtov !!! Srečevala sem jih na vsakem koraku in lepo jih je bilo srečevati. Pozdrav z BiPi in nekaj besed: kdo si in od kje prihajaš?
Skavti in Taize? Taize in skavti? Ja, definitivno! Letos je bilo to dvoje močno povezano, še nikoli tako in še nikoli doslej tako močno. Ja, sem spadajo tudi skavti z vso svojo preproščino, širokim srcem, z željo sprejemati in biti brat ali sestra vsakemu od teh ljudi.
To mi je potrdil tudi skavt Alessio iz Parme. Iskala sem prazen prostorček v polni cerkvi in ponudil ga je zraven sebe. Kakšno razkošje! Prostor ob zidu, da se lahko vsaj malo nasloniš. Pravi balzam za moje stare kosti. Sedela sva skupaj, skupaj molila in pela in si izmenjala naslove. Prideš spet drugo leto, je vprašal. Pridem, sem odgovorila. Morda nas bo drugo leto še več, je rekel. Ja, lepo bi bilo, sem rekla.
Res bi bilo lepo....
(Avtor: )
Ko smo se skozi valovito Burgundijo, mimo neskončnih polj sončnic in zrelega žita pripeljale pod taizejski hribček, se mi je zdelo, da spet prihajam domov. Oči so bile polne solz in srce je vztrepetalo od veselja in velikega vzemirjenja. Tukaj sem, hvala Bogu, da sem lahko spet tukaj! Ujele smo zadnji del večerne molitve. In ker je v soboto zvečer v Taizeju praznik luči, nas je sprejela cerkev polna lučk. Tisoče in tisoče prižganih lučk in pesmi v vseh jezikih, ki so odmevale v zgodnji večer, so prinesle spomine. Lepi so in veliko jih je...
Prijava v Casi, sprejem, dodelitev barake, pozna večerja, ki so jo prihranili tudi za nas, .... in že me je potegnilo v tisti znani ritem taizejskega življenja, ki mi vedno znova daje občutek pripadnosti. Noč je bila hladna in baraka udobna kot najboljši hotel.
Drugo jutro se je začelo zares. Skupni zajtrk, sveta maša in pri maši občutek, da nekaj manjka. Da, on, brat Roger. Je Taize brez njega še vedno isti Taize? Grob na vaškem pokopališču je prav tako lep in prav tako skromen kot vsi ostali. Tudi rože so enake in lesen križ prav tako. Na križun samo njegovo ime. Vaška cerkev na pokopališču je še vedno tako skrivnostno mistična in preprosta, da prav vabi k molitvi in premišljevanju.
Ritem Taizeja: dopoldne biblično predavanje z bratom Robom, popoldne majhne skupine, ki se zbirajo k pogovorom. Zjutraj, opoldne in zvečer molitev v cerkvi. Križ tam spredaj, ki vstaja iz morja luči, ljudje, ki sedijo na tleh in vztrajajo v molitvi in premišljevanju dolgo v noč... Pa trije obroki, ki so enako preprosti in enostavni in enako dobri kot prejšnja leta, barake in šotori, pa »taizejski hotel«, ki ni podoben hotelu in je preprosto bivališče s tušem in toplo vodo. Veliko ljudi iz vsega sveta in ......in veliko skavtov !!! Srečevala sem jih na vsakem koraku in lepo jih je bilo srečevati. Pozdrav z BiPi in nekaj besed: kdo si in od kje prihajaš?
Skavti in Taize? Taize in skavti? Ja, definitivno! Letos je bilo to dvoje močno povezano, še nikoli tako in še nikoli doslej tako močno. Ja, sem spadajo tudi skavti z vso svojo preproščino, širokim srcem, z željo sprejemati in biti brat ali sestra vsakemu od teh ljudi.
To mi je potrdil tudi skavt Alessio iz Parme. Iskala sem prazen prostorček v polni cerkvi in ponudil ga je zraven sebe. Kakšno razkošje! Prostor ob zidu, da se lahko vsaj malo nasloniš. Pravi balzam za moje stare kosti. Sedela sva skupaj, skupaj molila in pela in si izmenjala naslove. Prideš spet drugo leto, je vprašal. Pridem, sem odgovorila. Morda nas bo drugo leto še več, je rekel. Ja, lepo bi bilo, sem rekla.
Res bi bilo lepo....
