SkavtNET

V Domžalah imamo zdaj že večletno tradicijo zbiranja starega papirja. Med eno izmed akcij pred dvema letoma je moja skupinica pozvonila pri eni izmed hiš v Stobu (zahodni del Domžal), kjer nam je odprl starejši možakar in nam po predstavitvi naše akcije prijazno odstopil nekaj papirja. Ko smo omenili, da smo skavti, je pristrigel z ušesi in dejal, da je leta nazaj tudi sam obiskoval skavte.

Vsaka akcija sproži reakcijo in z gospodom Nikolajem Belšakom sva se v hipu dogovorila, da za naše stegovsko glasilo Kvaksi opravimo intervju, ki ga zdaj objavljamo tudi na portalu SkavtNET.
 

Gospod Nikolaj Belšak (Avtor: Urban Bolta)

Dober dan gospod Nikolaj. Naj začnem z vprašanjem, kako se je začela vaša skavtska pot?

Ko sem hodil v prvi razred, je bil vsak aktiven na svojem področju. Obstajale so telovadne organizacije, planine so bile blizu, potem je bila tu skavtska organizacija, možnosti za preživljanje prostega časa je bilo veliko, prav tako velika je bila tudi želja po tem. Take in drugačne aktivnosti te, tako pri skavtih kot v vseh skavtom sorodnih društvih, z majhnimi koraki vzgajajo.

Kako sta takrat sploh izvedeli za skavte, za skavtsko organizacijo?

Za skavte sem slišal, ker je bilo nekaj skavtov v vasi, na Količevem. Oče me je v prvem razredu prijavil v skavtsko društvo, to je bilo konec leta 1939. Tisti hip ni bilo veliko aktivnosti, začele pa so se spomladi. V vasi sta bila še dva skavta, daljna soseda, eden izmed njiju je imel celo pomembnejšo funkcijo. Sestanke smo imeli v kakšnih šolskih ali gasilskih prostorih, sploh v zimskem času. Povedali so nam, da bomo krepili telo in duha, spoznavali nove stvari, ki jih še nismo videli in se pri tem tudi kaj naučili. To so bila dobra izhodišča. Pri vsem tem smo morali izredno paziti na disciplino. Na disciplini smo imeli velik poudarek. Privajali so nas na red in ko se nanj enkrat privadiš, to ostane v tebi.

No, spomladi pa smo začeli zares. Običajno smo se dobivali ob nedeljah. Dobili smo se na Viru, včasih smo delali določene aktivnosti, da smo pridobili nazive. Recimo, ko si en dan sam bival v šotoru, si dobil klobuk.

Moj prvi izhod, ki ga imam v spominu, je bil izlet na Dobeno. Šli smo iz Vira na Dobeno do turistične koče, pa nazaj. Vedno smo na naši poti iskali vodne izvire – to je bila naša primarna naloga. Običajno smo imeli s seboj nekaj za pod zob, vodja izhoda pa je poskrbel za vse ostalo – konec koncev za to, da smo se kaj naučili.
Na Količevem je deloval g. Vrenjak, ki je potem med vojno umrl v Auswitchu. Pri njem smo kupili osnovne potrebščine: polento, zaseko, sol, čaj. S seboj smo nesli še nekaj orodja: kakšen od starejših članov je poskrbel za šotor, sekire, noža še ni imel vsak – meni ga je naredil oče.

Če prav razumem, ste bili še čisto na začetku osnovne šole, ko ste že sami pohajkovali naokoli?

Da, jaz sem spomladi leta 1940 obiskoval prvi razred osnovne šole, ko smo že takole hodili na izlete.

Vrhunec leta pa je verjetno predstavljal tabor?

Na taboru žal nisem nikoli bil – ker se je še pred poletjem začela vojna. Sem pa zato doživel veliko teh krajših izletov. Pridobivali smo na telesni kondiciji, urili smo skavtske veščine. Pri izvirih smo ponavadi postavili kakšen ogenj, učili smo se katero drevo lahko podremo, katerega ne in podobno.

Ste imeli kakšno posebno funkcijo znotraj vašega voda?

V prvem razredu še ne, v drugem pa sem bil blagajnik. Seveda samo blagajnik naše skupine, ne celotnih skavtov na področju Domžal. Vodja naše skupine je bil Franci Zajc, potem je bil tu še Marjan Zanoškar, ki še vedno živi na Količevem, seveda smo ves čas spoznavali tudi nove ljudi. Eden višjih vodij v Domžalah je bil prof. Milan Flerin. To ime je verjetno znano tudi vama. Te vodje so seveda vsi po vrsti že nosili klobuk.
Tudi jaz sem se nekoč, v drugem razredu, na nekem izletu fotografiral s kobukom, čeprav ga nisem imel pravice nositi. Tisto fotografijo sem žal izgubil, drugače bi vama jo z veseljem pokazal.

Pri skavtih smo se učili tudi ravnanja s posekanimi vejami, odpadki.. danes temu rečemo ekologija, ampak v bistvu gre samo za red. Pravzaprav nisem tako dolgo hodil k skavtom, da bi se nabralo veliko izkušenj.

Ampak spomini so pa glede na slišano zelo lepi?

Da, spomini in vtisi so bili lepi, in taki bodo zmeraj.

Kako je bilo s skavtstvom po vojni? Je takratna oblast zavirala njegov ponoven zagon?

Nekako ni bilo interesa. Pokojnemu vodji Jožetu Zanoškarju, ki je bil pri partizanih in je kasneje postal tudi oficir, sem aprila leta 1941 nesel knjižico blagajnika in mu dejal, da zdaj, ko je vojna, to knjižico izročam njemu. Sledila so štiri vojna leta, po koncu morije pa sem Jožeta vprašal, kako je zdaj s skavtsko organizacijo, a mi na to vprašanje ni znal odgovoriti. Enostavno ni bilo interesa. Sploh pa smo bili premladi, da bi lahko sami znova vzpostavili organizacijo.

Da, vi ste bili premladi, kaj pa voditelji izpred vojne? Njim bi morda lahko uspelo.

Ne vem. Veliko različnih zgodb smo slišali na to temo. Eden glavnih skavtskih protagonistov v Ljubljani je bil Pavle Kunaver, ugledni meščan in profesor na klasični gimnaziji, a je imel po vojni zvezane roke. Kar se tiče mene osebno, sem se veliko ukvarjal z atletiko in sem prilezel celo do mladinske državne reprezentance, s katero smo hodili v München, na Dunaj, Trst... Tam smo povsod videli skavte s klobuki in enotno uniformo. Pri nas tega žal ni bilo več. Kasneje, ko sem šel sam proti dvajsetim letom, so se počasi začeli vzpostavljati taborniki, a takrat sem bil že na kratkem s časom, saj sem se resno ukvarjal z atletiko. Ostale pa so prijateljske vezi med nami, nekdanjimi skavti – včasih smo šli skupaj v Kamniške planine. Ideja in zanos sta torej ostala.

Rekli ste, da ste naokoli hodili s svojo skupinico. Koliko pa je bilo teh skupinic v Domžalah?

Okoli Domžal je bilo več teh skupin: trzinska, podgoriška, virska, lukoviška in domžalska, drugih pa mislim da ni bilo.

Ste imeli med seboj kakšna tekmovanja?

Ne, to pa ne. Mar zdaj tekmujete?

Recimo temu tako. Govora je o neki pozitivni tekmovalnosti učnih predispozicij, orientacijska tekmovanja in podobno.

Kaj pa g. Milan Flerin, on je bil takrat vodja domžalskih skavtov?

Da, on je bil visok funkcionar. Bil je tudi za celo generacijo starejši od nas. Pred začetkom vojne je štel kakšnih 25 ali 30 let.

Kaj pa oprema kot so šotori, sekire in ostale potrebščine. Verjetno jih je imel shranjene g. Flerin?

Ja, za te stvari je poskrbel on. Med vojno pa so orodje in ostale potrebščine pristale v rokah partizanov. Nič naše opreme ni prišlo do Nemcev. Nemci so v naših koncih sprva rekvirirali motorje. Oče je imel Harley-Davidsona, a ga je k sreči dobil nazaj, ker Nemci niso imeli rezervnih ameriških gum.

Morda lahko v spomin prikličete kakšen dogodek, kakšen izlet, za katerega bi lahko trdili, da je bil res nekaj posebnega?

Hm.. težko bi izpostavil samo enega.

Ena najvažnejših stvari pri skavtih je bila enakopravnost, skrb za vsakogar. To je bila vrednota, ki je bila v tistih časih redkost in po kateri smo izstopali. Se spomnim fanta, ki je bil eno leto starejši od mene, ko smo imeli izlet do Tabora nad Ihanom. Nazaj grede je nekje pri Pustovki zavpil »meni je slabo« in nenadoma stekel proti gozdu. Vodja je takoj ukrepal, nas razporedil in smo ga šli iskati v gozd, kjer smo ga našli pod nekim borovcem in mu pomagali. To je bila potrditev, da smo bili tesno povezana skupina z veliko skrbjo drug za drugega. To je bilo hkrati tudi eno izmed pozitivnih sporočil, ki sem se jih naučil pri skavtih.

Koliko vas je sploh delovalo v vaši skupini?

Virska skupina, ki sem jo obiskoval sam, je štela kakšnih 20 ali 21 ljudi, imeli pa smo 3 ali štiri voditelje – Zajčev Franci, ki je kmalu umrl, Jože Zanoškar, pa še eden je bil.

Ste imeli poleg klobuka še kakšen simbol, ki je bil značilno skavtski?

Tako kot vi smo imeli ruto – še danes hranim šiško, ki sem jo imel gor. Imeli smo tudi enotno uniformo. Klobuk pa je vsak skavt dobil, ko je opravil določeno število aktivnosti, ne spomnim se več dobro katerih, mislim da je bilo predpisano število izletov. Finalni preizkus je bilo enodnevno ali dvodnevno bivanje v šotoru, kjer si bil čisto sam. Na določeni prostor si prišel s pomočjo orientacijske karte, ali pa so te tja pripeljali voditelji, nato pa si moral en dan preživeti popolnoma sam.

Ste trenirali kakšne posebne veščine?

Jaz tako daleč žal nisem prišel.

V prvi fazi je bilo pomembno nabiranje vzdržljivosti, nato preživljanje v naravi. S seboj smo imeli osnovno hrano, nato pa smo v gozdu iskali plodove. Z eno besedo – spoznavali smo naravo. Učili smo se postavljanja šotora, orientacije, poznati smo morali kompas, veliko smo dali na red in čistočo, skratka delali smo na stvareh, ki so nam prav prišle tudi v drugih sferah življenja.

Slišati je, da se zelo podrobno spomnite stvari izpred 70-ih let, sploh glede na to, da ste skavte obiskovali relativno kratko obdobje.

Da, kar dobro se spominjam vsega skupaj. Še zmeraj se spomnim pozdrava (stegne roko in jo namesti v položaj volčjega pozdrava »dober lov«), pa kakšne taborne pesmi. »Naš tabor je en klump, taborovodja lump« je bila še posebej popularna, še vedno jo imem nekje. Dolgo sem bil zaposlen v papirnici Količevo, poslovno smo sodelovali z založbo Tržaškega tiska, zato imam nekaj gradiva še vedno shranjenega. Založba Tržaškega tiska je namreč po vojni izdala zbirko tabornih pesmi, nekatere izmed njih smo peli tudi mi.

Obiskovanje skavtov je bila tudi nekakšna referenca – recimo pri iskanju službe je pomagalo, če si rekel, da si obiskoval skavte, saj smo veljali za zanesljive in odprte ljudi, pripravljeni na sodelovanje.

Gospod Nikolaj, hvala vam za vaš čas in intervju, v katerem ste nam, mlajšim generacijam, približali delovanje skavtov v času, ko še nismo bili del tega sveta.

Hvala tudi Gregorju in Urbanu iz stega Domžale 1, ki sta opravila intervju z gospodom Nikolajem in nam ga posredovala.

Fotogalerija

2 sliki