SkavtNET

(Avtor: Rok Rakun)

V sklopu predavanj, ki smo jih skavti organizirali ob petindvajseti obletnici ustanovitve države, je v dvorani glasbene šole Rakovnik Rosvita Pesek predavala o osamosvojitvi Slovenije.

Predavanje, ki smo ga poslušali, je bilo polno zgodovinskih dejstev, o katerih lahko berete v knjigah, katerih avtorica je (Osamosvojitev Slovenije, 2007; Skupščinski koraki k samostojni državi, 2008; Osamosvojitvena vlada, 2012; Pučnik, 2013…). Predvajala je tudi nekaj odsekov svojih dokumentarnih filmov in ob vsem tem postregla z obilico anekdot in humorja. Dvorana je bila polna, obiskovalci navdušeni, mi pa smo se z gostjo večera v sproščenem vzdušju pogovarjali o naravi, knjigah, skavtstvu in sreči. 

Bodite pripravljeni, tako se skavti pozdravljamo, mene pa zanima, kaj za vas pomeni biti pripravljena?

Biti pripravljena zame pomeni, da grem, recimo, 100% pripravljena v studio na pogovor zvečer v Odmevih.

Imate radi naravo? Slišal oz. videl sem, da radi tečete pa me zanima, kaj vam pomeni narava?

Vse, kar domislim, vse kar  spravim na papir, kjer morajo biti neke teze, neka duhovna energija, nastane v naravi – na nekem teku, na nekem sprehodu, to je končno prostor kjer odklopiš vse druge zvoke, kot so mobilni, radijski, televizijski in ostali in si v bistvu sam s seboj in z zvoki iz narave. Zato je to meni najbolj sproščujoči način dneva, ampak žal je teh dni, ko bi lahko živela samo z naravo premalo. To imate skavti več sreče, ker si vzamete vsaj v počitnicah nekaj časa, pa se družite pa ste skupaj. 

Kaj bi izbrali – muzej ali knjigo?

Knjigo.

Zakaj pa novinarstvo? Ste si mogoče že kot otrok želeli postati novinarka?

Ne. Kot otrok sem hotela biti igralka pa tega nisem upala doma povedat, ker je to bilo tako pregrešno. Igralstva takrat niso razumeli, kot resen poklic in takrat je bil nekako najbližje AGRFT-ju (Akademija za gledališče, radio film in televizijo) je bil takrat FSPN (Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo) – novinarstvo, pri čemer sem mislila da bom glasbena redaktorica na kakšni radijski postaji – pa me je zaneslo na televizijo.

Lahko bi rekli, da je novinarstvo na nek način aktivno državljanstvo. Verjetno se strinjate z mano? Pa me zanima, kaj aktivno državljanstvo pomeni po vaše in zakaj je dobro, da smo aktivni državljani?

Veste, ne vem, če smo. Je malo konflikta med tema dvema – aktivnim državljanom in novinarjem. Novinar je vendarle tisti, ki išče slabe zgodbe. Novinar je vendarle tisti, ki, kako naj rečem, grdo, vleče čreva na plan in še marsikakšno zgodbo tudi še bolj usodno naredi kot morebiti je. In morebiti sta si v tem smislu novinarstvo in aktivno državljanstvo na nek način v nasprotju, ker, na nek način, vsak dan dokazujemo in opozarjamo na to, kje so vse pasti našega bitja kot državljanu neke države, kaj vse se v tej skupnosti dela narobe. Po drugi strani pa s temi napakami ravno vzpodbujamo tudi to, da se to kar v državi je narobe popravi, da se zberejo neke energije, da se tudi reče »Dovolj je,« da se naredijo premiki, nenazadnje, saj je celotna zgodba o demokratizaciji in osamosvojitvi o kateri smo se danes pogovarjali, neko aktivno bivanje teh ljudi, ki so takrat odšli na Roško pa na zborovanja pa na volitve pa na plebiscit itn. so na nek način pokazali to svojo aktivno držo do dogodkov, ki so se takrat odvijali.

Ste avtorica knjige oz. več knjig polnih zgodovinskih dejstev. Pa me zanima, če se vam zdi, da jih Slovenci dovolj dobro poznamo, recimo dejstva o osamosvojitvi Slovenije?

Jaz bi tako rekla, da se to znanje s starostjo izredno povečuje. Tisti, ki imajo izkušnjo, ki so imeli srečo, da so že živeli ta čas, da so bili stari 10, 15 let, že ko je nastajala država in so verjetno polni spominov, polni nekih zgodb, vse se spominjajo zaklonišč, preletov helikopterjev, odhodov na plebiscit in volitve ali pa jim vsaj starši veliko povedo. Težavo pa vidim pri tistih, ki so danes stari 15 ali pa 20 let, ki so padli v tisti vakum, ki traja nekako še danes, ko šolski sistem te državne vzgoje, vzgoje za aktivnega državljana še ni zagrabil z vsemi rokami, v bistvu je sploh ni, in nam zelo malo pove o nastanku te Slovenije pa o tem kdo smo in kaj smo. Tako da se mi zdi, da starejši imajo ene krasne spomine in so bili eni krasni sopotniki v tem procesu, mlajši ste pa nekoliko prikrajšani.

Zakaj misliti s svojo glavo?

Zato ker je vsak človek zase svet – čuden svetal in lep, kot zvezda na nebu. Vsak tiho zori, počasi in z leti, a kamorkoli že greš, vse poti je potrebno na novo začeti.

Naj bo to kompliment za vas. Vi ste, se mi zdi da ste vedno, in še vedno mislite s svojo glavo, s tem pa so vedno povezani neki očitki. Kako se s tem spopadate? Se obremenjujete z mnenjem drugih?

Kakšen rupurut, kakšno slabo spanje, kakšni malo bolj prijazni trenutki z družino, ki deli vse te moje tegobe, ampak, saj veste, kar te ne ubije te dvigne in vseeno teh stvari ni toliko, da se jih ne bi dalo prenesti, se pa včasih še pošteno razjezim – čisto po štajersko.

Bral sem, pa tudi povedali ste prej, da ste plesali folkloro, povedali ste tudi, da ste se ukvarjali tudi z igralnim amaterstvom … Kaj mislite o mladinskih organizacijah npr. skavtih?

Jaz, odkrito povem, skavtov nisem poznala. Nikoli nisem bila na nobenem takem srečanju z njimi, kot sem bila nocoj z vami. Jaz sem danes prvič slišala skavtsko himno, pri mojih 51 letih, prvič sem slišala, da zraven zapojete tudi slovensko himno. Poznala sem sicer vaše uniforme, ampak tisto, kar me je navdalo je bilo to, da imate nek poseben občutek, do Slovenije pa do države, morebiti je to povezano z naravo, ker ste taki ljubitelji te zemlje, tega koščka sveta in moram reči, da ste ena posebna sorta mladih. Imaš tiste, ki jih čisto nič ne zanima, pri vas pa sem začutila interes, nenazadnje ste vsi vzdržali celi dve uri pa še nekaj čez in se mi zdi da gojite tiste vrednote, ki bi bile za slovensko mladino zelo pomembne.

Ste zelo uspešni, vaše delo je visoko cenjeno, vabimo in vabijo vas na predavanja … Konec koncev po vas so poimenovali frizuro. Katere lastnosti mora imeti, recimo en nasvet enemu našemu mlademu skavtu, da lahko postane uspešen?

Najprej bi rekla, do mora dobro razumeti samega sebe. Torej pri sebi mora vedeti, kaj si želi, kaj je njegov cilj in k čemu bo stremel. Če se večino dni v letu zbudiš in ne veš, kam bi sam s sabo, potem teh ciljev nimaš dobro postavljenih. Meni se zdi, da imate mladi danes toliko energije, toliko volje in še zmeraj toliko podpore staršev, ker smo starši vsi zaljubljeni v vas, da zmorete veliko več, kot so zmogle prejšnje generacije. Če so cilji jasni, hotenja prava, talenti, ki se nekaj priučijo, nekaj jih imamo in smo jih prinesli na ta svet, potem skorajda ni previsokih gora, potem se vse povsod da priti z vztrajnostjo, trdno voljo, pogumom in prijatelji, ki te vzpodbujajo.

Kaj pa sreča? Danes lahko povsod slišimo, kaj nam še manjka, kaj potrebujemo, da bomo srečni oz. srečnejši. Pa me zanima, kaj pa imamo danes tukaj, da smo lahko srečni, katere so recimo stvari, ki vas osrečujejo?

Mislim, da Slovenci živimo na najlepšem koščku sveta in če je kaj res od Cankarja je to, da ko je delil ta čudesa nekdo nad nami, da je najlepši kos vrgel sem. Ker tako krasne narave, tako krasnega podnebja, in tako čudovitih ljudi, ko prideš k njim in ko se z njimi srečaš in pogovoriš, ob kozarcu vode ali pa ob litru vina, toliko ene veselosti, tudi ene življenjske radosti, kot je premoremo Slovenci, jaz ne vidim nikjer drugje. Še nekaj; kamorkoli po svetu greš, ko zaokroži letalo nad tem našim Brnikom, ko greš čez Triglav pa čez Julijce, meni se zdi, da se šele takrat zavedamo kaj imamo, kje smo in da v bistvu smo poželi in vzeli vse dobrine tega sveta. Poleg tega pa smo se še kot ena malenkost tamle dvomilijonska dokopali do svoje države. Meni se to zdi ena posebna milost zgodovine naših generacij, ki je vse to doživela, da ne govorimo o vsem tem, kar so nam pustili kulturniki in umetniki, Nimamo se česa sramovati, smo večji kot marsikateri drug narod v naši okolici.

Kaj pa sreča kot nekaj, kar osrečuje vas? Sedaj ste našteli naravo, našteli ste zgodovino, to nas verjetno vse osrečuje, samo vedno rabimo še kaj. Kje najdete svojo srečo? Če bi jo morali it iskat, kam bi šli?

Domov.