Romanje v Rim (foto)
razgled s kupole (Avtor: Danijela Žvokelj)
Ponedeljek
Zbranih 14 »norcev« z velikim spremstvom staršev in prijateljev začne svojo pot v Postojni. Na železniški postaji v Trstu prosimo Gospoda za blagoslov, nato pa se napokamo v kupeje. Stisnjeni kot sardelice poskušamo ujeti kakšno uro spanja. Ampak kaj ko kadar se eden obrne se morajo še vsi ostali. Po dveh bujenjih sprevodnika, preklapljanju lokomotive v Benetkah in daljšem postanku v Bologni končno prispemo v Rim.
Torek
Z vlaka prestopimo na metro. Gneča je povsod kamor se obrneš. Dobro, da naš DA Luka pozna vse trike kako čim bolj ugodno ujeti pravi vagon na metroju. Polno otovorjeni prispemo do župnije Santa Maria del Soccorso (Marija Pomočnica). Odložimo težke nahrbtnike in se otovorimo le z malimi. Nato pa nazaj na metro in vse tja do morja. Morje je še vedno slano in mokro. Mrzlo pa ni preveč. Tako, da se najpogumnejši podamo v valove. Globinski piling z mivko je nekaj nepozabnega.
Potovanje nadaljujemo z mestnim avtobusom. Izstopimo sredi »divjine«. Hmmm. A Luka ve kam smo prišli? Seveda ve. Na začetek stare ceste Via Appia. Po tej cesti so v Rim prišli prvi apostoli. Po puščavi in razmišljanju o naših prednikih darujemo sveto mašo ob robu stare ceste, nato pa pot pod noge in nazaj v civilizacijo. Metro, trgovina, večerja (mlečni riž 2x), partija kart, spalka.
Prehojeni kilometri: 13.
Sreda
Dan se začne čisto prezgodaj po zaslugi neizklopljene budilke. Nadaljuje z brenkanjem kitare in zajtrkom. Nato pa hitro na pot, da ne bi zamudili. Danes imamo sveto mašo v Gremaniku kjer je Luka preživel sedem študijskih let. Očitno pa brez kave ne gre. Tako smo se na željo »kofetarjev« odpravili na super kavo. In ker vsi ne pijemo kave smo takoj zraven odkrili tudi slaščičarno z odličnim sladoledom. Z odprtimi očmi smo nadaljevali ogled. Danes sledimo staremu Rimu. Španski trg, Fontana di Trevi, Panteon, antični Rim (forum in kolosej)…
Seveda pa bi bilo že preveč kičasto, če bi bilo vse super. Tako, se je kar naenkrat pooblačilo in takoj nato še pošteno začelo padat. Stiskali smo se pod premajhnimi dežniki in hiteli naprej. In vse je bilo poplačano, ko smo zavili v slaščičarno z res odličnimi tiramisuji. Njami. Še najboljše pa je bilo, da je bil metro čisto zraven. Hitro domov na pošteno večerjo (juha in palačinke), ki se je spet zavlekla pozno v noč. Par igric in hitro v spalke.
Prehojeni kilometri: 13.
Četrtek
Jutranja rutina je znana. Kitara, zajtrk, metro. Potem pa romanje k sedmim cerkvam. Časa za zabušavanje ni. Začnemo pri sv. Mariji Veliki, nadaljujemo pa pri sv. Lovrencu. Tam smo srečali pogreb in se spoštljivo s skavtskim pozdravom poslovili od pokojnika. Pot nadaljujemo do sv. Križa Jeruzalemskega. Tu se sprašujemo od koga in česa bežimo, zakaj se borimo in kako živimo. Poti pa še kar ni konca. Za hip se ustavimo v senci kipa sv. Frančiška Asiškega in od daleč gledamo našo četrto postajo, sv. Janeza Lateranskega. V cerkev vstopimo skozi glavna vrata in jo zapustimo skozi stranska. Na hitro si ogledamo še krstilnico in že hitimo naprej. Mimo že znanih vrat sv. Sebastjana. Nato razmišljamo o sv. Petru in njegovem strahu. Prečkamo nekdanje pokopališče in po poti molimo rožni venec za vse pokojne. Pot zaključimo tik pred katakombami. Na hitro se okrepčamo in že se spuščamo v skrivnostno podzemlje. Danes imamo mašo v cerkvi, ki stoji nad katakombami. Po maši pa nadaljujemo pot do sv. Pavla. Noge že pošteno pečejo. Vsak korak je težji. Ampak mi ne jamramo. Pot si krajšamo s petjem in pogovorom. In že sedimo na travi pred sv. Pavlom. Pri njegovem grobu nato obnovimo svojo obljubo in zmolimo molitev PP. Potem pa spet pot pod noge. Čaka nas še zadnja cerkev. Hodimo in hodimo in hodimo. Zavijemo okrog vogala in obstanemo. Luka, a se hecaš?? Stopnice. 221 stopnic, če smo natančni. Ampak rajši stopnice kot pa okrog hriba. Resnično se splača. Razgled je super. Že v mraku se spustimo proti Vatikanu in sv. Petru. Danes si ga ogledamo samo od daleč. Skočimo na metro in hitro domov. Večerja, tuš in spanje. Vstajanje bo zgodaj.
Prehojeni kilometri: 26.
Petek
Luka brenka na kitaro že ob šestih saj smo ob osmih že zmenjeni za mašo v Tevtoniku. Napor je pustil žrtve. Bolnico pustimo počivati in se v okrnjeni zasedbi odpravimo proti Vatikanu. Po sveti maši se postavimo v vrsto za ogled kupole in cerkve. Ker smo skavti in nismo mehkužni izberemo varianto vzpon po stopnicah. Baje, da jih je 551, vendar nismo šteli. Počasi napredujemo. Po nerodnem pripetljaju z varnostnikom (vse za dobro sliko) smo končno na vrhu. Občutek je super. Edino razgled je nekoliko pokvarjen zaradi meglice. Po ogledu kupole si ogledamo še cerkev. Nemo strmimo v veličastne mozaike. Resnično so bili mojstri. Ko smo spet na prostem je čas za oddajo kartic na vatikansko pošto. Potem pa šibamo na kosilo. Med kosilom kliče naša bolnica, da ne more brez nas. Sicer izstopi na vsaki drugi metro postaji, da umiri želodec ampak zaključka pa ne bo zamudila. Dobimo se na trgu in postavimo uro srečanja. Zdaj je čas za nakup spominkov. Zapodimo se vsak v svoj konec. Toliko šare a nič pametnega za kupit. Počasi je že čas za odhod. Med potjo na metro zavijemo še na pico. Potem pa doma še pakiranje nahrbtnikov, čiščenje in zahvala. In že sedimo na železniški postaji in čakamo vlak.
Prehojeni kilometri: 5 ali kaj več.
Sobota
Spet se celo noč zibamo na vlaku. Spimo malo in nekvalitetno. V Trstu še zaključimo z zahvalo za dobro pot. Luka nam podari še spominke na romanje in že se tlačimo v avtomobile.
Če potegnemo črto: Bilo je super odlično. In tudi salaminčka ni zmanjkalo.
