Prehodili 110 km v sedmih dneh, domov pa z več kot le žulji
Steljiniki (Avtor: Katarina Meža)
Živimo v lagodju, ki se ga marsikdo ne zaveda. Kar samoumevno je, da v kuhinji teče pitna voda, hladilnik je poln hrane in kosilo se čudežno skuha, postelja nas vedno povabi v objem, skoraj prepogosto, bi se marsikdo strinjal z menoj. Del skavtstva ni oditi v gozd in se igrati preživetje v naravi v stilu Bear Gryllsa, bistvo je, da veščine preživetja v naravi spoznavaš preko izzivov, ki si jih postavljaš in jih živiš. Kako bi sicer sploh opazila, kako lepo je doma, če si ne bi zadala prehoditi 110 km v sedmih dneh?
Velikokrat se podaš na pot in se vprašanja postavljajo kar sama od sebe. Največkrat se začno že na začetku poti … pri pakiranju. Kako spakirati nahrbtnik tako, da bom s seboj imela vse, kar potrebujem, a ničesar preveč, saj bom to morala nositi cel teden? Katera oblačila vzeti, da mi ne bo vroče, ko bom hodila, in premrzlo ponoči, ko bom spala v spalni vreči v bivaku sredi gozda? Kje najti pitno vodo in katero hrano kupiti, da je bom imela dovolj, a hkrati ta ne bo pretežka? Pravega odgovora na večino vprašanj ni, ponudim lahko nasvete in z leti izkušenj začenjaš ceniti znanje, ki si ga pridobil.
Oprtani z nahrbtniki smo pričeli pot v Kočevju, se odpravili v osrčje Kočevskega Roga, gozdu, ki mu ni para. Le opazovati moraš in hitro boš spoznal, da je gozd živ. Mnogo sledi: od divje svinje, srne, zajcev, vse do medvedjih šap. Res je, te živali so se sprehajale po poti, kjer hodimo mi! Skavtinja Martina je brž ugotavljala: »V Rogu je statistično bolj verjetno, da srečaš medveda, kakor pa kakšnega pripadnika naše vrste.«
Ustavili smo se v Skavtskem okoljskem centru, hiši, kjer skavti celo leto organiziramo različna izobraževanja za naše člane, šole, ter druge. Prava učilnica v naravi, sredi gozda. Naš cilj je seveda bil prehoditi vso pot do Kolpe in še dlje, kar pa ni mačji kašelj. Kočevski Rog je hribovje, ki je ločnica med Kočevsko-Ribniško dolino in na drugi strani Belo krajino. Upoštevajoč, da gre za izrazito kraško pokrajino, že morda veste, kam pes taco moli. Tja, kjer ni vode, je pa mnogo izvirov, ki jih je potrebno poiskati, saj za kuhanje, pitje in umivanje porabimo tudi na taborih okoli 4 litre vode na dan. Še zdaleč ni primerljivo z 200 ali več litri, kot jih porabi povprečen prebivalec Slovenije na dan. Teh pa, upam da je samoumevno, ne bom nosila s seboj. In če ste mislili, da veste, kaj je žeja, bodo klanovci brž hiteli pripovedovati zgodbe: »Žejen si takrat, ko veš, da nimaš vode, hodiš sredi ničesar in bi pojedel vsako sadje, ki bi ga kdorkoli imel, če bi ga imel. Takrat, ko piješ kapljice iz čutare. Takrat, ko si rečeš, da boš spil toliko vode, da ti bo slabo, ko boš prišel do nje … «. Lahko si teh zgodb ne pripoveduješ, če poiščeš v naravi s pomočjo zemljevida izvir, nabereš nekaj divje mete in drugih zelišč, ter si skuhaš čaj, če nisi prepričan, da je voda resnično pitna.
Po treh dneh hoje smo prispeli do Kolpe in nekaj ali nekdo je hotel, da smo imeli sončen dan, katerega preostanek smo izkoristila za počitek in kopanje, saj je sledilo hudo neurje. Nič nas ne ustavi in tudi neurje le spremeni načrte. Raje kot pod kozolcem smo si prenočišče poiskali v bližnjem župnišču v Vinici, naslednji dan pa pri prijaznih domačinih v njihovi garaži. Ne le preživetja v naravi, spoznavali smo tudi običaje in ljudska izročila krajev, ki smo jih obiskali. Ustvarjali čudovite Adlešičke pisanice, obiskali muzejsko zbirko pisanic in izdelkov iz lanu, v Črnomlju mestni muzej in ostanke rimskega obzidja ter hiš.
Ste slišali za Petra Klepca, ki so mu vile dale piti vode, da je postal močan, najmočnejši? Dale so mu svobodo, s katero bi lahko izruval vsa drevesa, pokončal vse, ki so mu hoteli žalega. A vendar je svojo moč odgovorno uporabil. Nam morda niso dale nadnaravnih moči, kljub močni želji, so nam pa postavile vprašanje za razmislek. Kaj je bolj pomembno: svoboda ali odgovornost? Mimoidoči, ki smo jih spraševali, so odgovarjali: »Svoboda, da lahko v miru delam. Svoboda, da mi nihče ne teži. Svoboda, saj lahko študiram in počnem vse, kar si želim.« Še smo razmišljali in ugotovili, da ne le svoboda, pomembna je svoboda in odgovornost. Svoboda je nekaj, za kar bi Jean Paul Sartre rekel, da je človek obsojen nanjo. Če drži, je človek svobodno bitje, ki potemtakem potrebuje le še odgovornost. Z zadnjo mislijo smo končali tabor ter sedli v avtomobile na poti domov.
Skavtstvo ni le igra, ni le preživetje v naravi. Je izziv, je način življenja in ne pušča le žuljev ter bolečih ramen. Ničesar ne pušča za seboj. Je del nas in z njim rastemo, se razvijamo, postajamo boljši, odgovornejši državljani. Telesna, družbena, duhovna, duševna rast, moralna in čustvena rast, ki vzgaja ljudi, ki bodo to živeli in nikdar pozabili. Saj pozabiti nekaj, kar si, ni moč. Znali ceniti vse in vsakogar poleg njih in se znašli v težavah. Če ni to bistvo! Biti vedno pripravljen!
