SkavtNET

Sandi Koren (Avtor: )

Tako postane trditev »ti si neodgovoren«, nekakšna negativna oznaka, moraliziranje, ki naj bi, tako upamo, v neodgovornežu vendarle prebudilo odgovornost. Postaja pa tudi nalepka za današnjo mladino.

Nikoli se ne zgodi, da bi takšne nalepke nekoga »naredile odgovornega«. V svoji vzgojiteljski karieri nisem namreč še nikoli doživel, da bi z neodgovornežem ožigosan človek zaradi tega postal odgovoren. In če dobro pomislim in se poskusim spomniti svojih »neodgovornih« let in trenutkov, tudi meni ni nikoli pomagalo, če me je nekdo zmerjal z neodgovornežem in lenuhom, ali pa mi to zgolj kazal s svojim nezaupanjem.

Poglejmo si besedo ODGOVORNOST? V slovenščini pomeni »odgovornost« dati odgovor na (klic, poziv, prošnjo, ...), v angleščini pa je beseda “responsibility” sestavljenka iz dveh besed ‘response’ in ‘ability’ (’odziv’-'zmožnost’), torej zmožnost odzvati se.

Odgovornost pomeni torej odzvati se na nek klic, na nek izziv, dati odgovor. Biti odgovoren torej predpostavlja dva: enega, ki kliče, poziva, izziva in drugega, ki se po svojih najboljših zmožnostih na ta izziv, klic, odzove. Odgovornost ni najprej osebnostna drža, ampak je že prej odnos med dvema. Biti odgovoren pomeni biti odgovoren do nekoga in to je možno samo, če te le ta pokliče in s tem izzove. Baden Powell je to povedal večkrat. »Pričakujte veliko od fantov in boste veliko tudi prejeli.« ali »Skrivnost v vzgoji karakterja in zanesljivosti je v tem, da od fanta veliko pričakujete in mu zaupate odgovornosti.« in »Zaupati odgovornost je ključ do uspeha pri vzgoji, predvsem pri najbolj problematičnih in grobih fantih.«

Kaj torej Baden Powell in skavtstvo, zvesto svojim koreninam, danes ponuja temu svetu? Ponuja skoraj izgubljeno modrost, da lahko nekomu pomagaš, da postane odgovoren tako, da ga pokličeš in izzoveš. Vzgoja k odgovornosti zahteva najprej vzgojitelja, ki bo znal poklicati. Ki bo zmogel zaupati. Ki bo znal prepustiti. Ki bo upal izzvati. In ki se bo nato znal umakniti. Ki bo razumel, da je bolj od konkretnega rezultata pomemben odnos in da je bolj od njega samega pomemben tisti, ki mu je zaupan.

Ko bo skavtski voditelj razumel, da je potrebno sicer skavtom pokazati, kako postaviti ogenj in ga včasih z njimi tudi narediti, da pa je še bolj pomembno prepustiti jim to odgovornost četudi s tem tvega, da bo ogenj slabši, kot če bi ga sam naredil. A v največ primerih bo ugotovil, da je ogenj boljši, kot si je predstavljal in to zato, ker je z zaupanjem skavtom podaril samozavest.
Ko bosta oče in mama za ceno slabše oprane posode ali neenakomerno prepleskane stene vseeno prepustila in zaupala to delo svojim (najstniškim ali pa tudi mlajšim) otrokom, ker je pomembneje pokazati otroku, da je zaupanja vreden in sprejet s svojimi darovi in sposobnostmi, kot pa imeti čist krožnik in brezhibno steno. Nekoč bodo zato krožniki čistejši in stene lepše.

Ko bo politik (ne glede na politično opcijo) povabil ljudi k soodločanju in jim povedal, da smo skupaj močnejši in da skupaj zmoremo. »Yes, we can!« se je glasil volilni slogan Baracka Obame, sedanjega ameriškega predsednika. Ne glede na to, kaj si sedaj o tem mislimo je dejstvo, da so mu ljudje, ki so bili siti odločanja elit, takrat množično sledili, ker so upali, da bodo lahko delili odgovornost za svojo prihodnost.

Celo samo iluzija, da nekdo kliče, izziva, je za ljudi zelo privlačna. Takšna iluzija, ki samo navidezno vabi k odgovoru (ker v resnici ni osebe, ki bi klicala) je tudi droga, uporništvo, TV in celotno vesolje interneta in mobilne telefonije ter potrošništvo, ki ljudi izziva, naj postanejo nekaj drugega, naj postanejo Armani, Swarovski, BMW, ... In zakaj je tudi samo iluzija, ki na koncu pusti človeka praznega (ker ni odnos med dvema osebama), tako privlačna? Ker človek nujno potrebuje, da ga nekdo pokliče, ker nujno potrebuje izziv. Nujno potrebuje odnos zaupanja. Manj kot je pravih klicalcev in izzivalcev, več je iluzij in slepil.

Nekdo mora torej klicati in izzivati in nekdo mora prvi poklicati in izzvati. Zato tisti, ki govorijo, da Boga ni, ne vedo, kaj govorijo. On je tisti prvi in poslednji Klicalec in Izzivalec. Kdor veruje v Boga, v svoji notranjosti posluša božji glas in se nanj odziva. Vstopi v odnos z Bogom in postane sam odgovoren. Nato pa je njegova odgovornost, da kliče in izziva druge. In ti spet naprej, in ti spet naprej in tako naprej. Medsebojni odnos zaupanja v sposobnosti drug drugega nam daje čut za odgovornost in sposobnost ustvariti kar koli se odločimo.

Zato tarnanje, da je danes mladina neodgovorna, pomeni dvoje. 1. Ker smo zapustili Boga, ga več ne slišimo, in ker ni prvega Izzivalca in Klicalca, nimamo več komu odgovarjati (biti odgovorni). 2. Ker mi več ne kličemo in izzivamo, torej ne zaupamo in ne prepuščamo mladim odgovornost, se mladi ne morejo odzvati. Ne morejo odgovoriti, ne morejo biti odgovorni.

Kdo je torej tukaj najbolj neodgovoren?!?