Praznik vseh svetih
Svetniki (Avtor: Nadškofija Ljubjana)
Na praznik vseh svetih se spominjamo predvsem tistih neštetih nebeških izvoljencev, ki na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici velike svetosti nihče ni poznal in priznal. Morda so živeli med nami, pa nismo vedeli, kaj je v njih ustvarila Božja milost. Ti so namreč znali z Božjo pomočjo tisto posvečenje, ki so ga pri krstu prejeli, v življenju ohranjati in izpolnjevati (prim. C 40). Praznik je tudi izraz vere Cerkve, da so poleg javno razglašenih in zapisanih svetnikov v koledarju svetništvo dosegli tudi drugi neimenovani možje in žene vseh časov.
Zgodovina
Sprva so katoličani ta praznik praznovali 13. maja, papež Gregor IV. pa je praznik leta 835 iz 13. maja preložil na 1. november.
Vsi sveti, praznik vseh svetnikov in rajnih, so bili v Sloveniji po 2. svetovni vojni najprej preimenovani v dan mrtvih, v dan spomina na mrtve pa se je z zakonom o praznikih preimenoval leta 1990. Na ta dan je državni praznik in dela prost dan, kar pomeni, da delavcem ni potrebno v službo, šolarjem pa ne v šolo.
Dan spomina na mrtve v različnih cerkvah praznujejo različno
V katoliški cerkvi je to praznik vseh svetih (ali Vsi sveti), saj se na ta dan pri mašah spominjajo vseh svetnikov, ki uradno nikoli ne bodo razglašeni za svetnike. Navadno na ta dan, ko ljudje obiskujejo pokopališča, prinašajo cvetje in prižigajo sveče, duhovniki opravijo še poseben obred blagoslova grobov.
V Evangeličanski cerkvi za 1. november posebnih svečanosti ali bogoslužij ne prirejajo. Se pa na ta dan spomnijo svojih pokojnih, na pokopališča odnesejo rože in sveče. Na nedeljo pred vsemi svetimi in tudi na nedeljo po vseh svetih je v cerkvah veliko molitev, ob katerih se ljudje spomnijo svojih umrlih svojcev in jih priporočajo Bogu.
1. novembra muslimani ne praznujejo. Svojih umrlih se spominjajo ob dnevih bajrama oziroma zadnji dan meseca ramadama. Takrat se ljudje odpravijo na pokopališče in ob tej priložnosti izrečejo kakšno molitev.
Tudi v pravoslavni cerkvi tega praznika ne praznujejo. Pri njih so umrlim namreč posebej posvečene štiri sobote v letu, ki se imenujejo zadušnice, ko se verniki zberejo pri maši v cerkvi ali na pokopališču. Navadno na grobove ne prinašajo cvetja, ampak jih okadijo s kadilom. Duhovnik iz posebne knjižice, ki se imenuje čitula, prebira imena vseh umrlih, ki se jih ljudje spominjajo in zanje molijo.
Star slovenski običaj ob prazniku: hlebčki v zahvalo za molitev
Praznik je v slovenskem ljudskem izročilu znan tudi kot vahti. Ob tem dnevu so nekoč otrokom in revežem na pokopališču ali pred cerkvijo delili posebne kruhke, ki se v različnih krajih imenujejo različno, najpogosteje pa prešice, krapvci, vahtiči, krželji, mižnjeki ali tudi samo hlebčki. Ponekod so otroci in reveži obiskali tudi hiše, kjer so dobili hlebčke v zahvalo za molitev, namenjeno umrlim. Takšne šege še vedno poznajo na Koroškem, v Beneški Sloveniji in na Tolminskem.
