SkavtNET

Avtorica kolumne (Avtor: osebni arhiv)

»Veste moj brat se ne briga za grob in moram vse zasaditi sama. Katere rože so najcenejše?« 

»Mi lahko garantirate, da bo moja krizantema cvetoča na prvega novembra zjutraj?« 

»Že celo uro čistim grob in se mi zdi, da se še vedno ne sveti. A bi prišli pogledati, kako se vam zdi?« 

»Nekdo je na grob prinesel eno kičasto krizantemo, ki se ne ujema z barvo mačic, ki so zasajene… zdaj pa ne vem kaj naj storim. A morda veste kdo je bil?« 

»Dober dan. Prosim, da uredite zasaditev na grobu, dostavite aranžma in prižgete 3 sveče, ker mi pridemo samo prvega novembra na grob in ne bo prej nič časa. Saj lahko, kajne? Pa dajte še malo pobrisati po plošči, če boste imeli čas.« 

Pokopališče postaja vse bolj »utripajoče«, parkirišče je vsak naslednji oktobrski dan bolj polno. Podobno žalostne izjave pa vse bolj pogoste. Umaknem se iz cvetličarne, kjer pomagam delati staršema, proti mestu, ki je zame posebno … med vsemi ostalimi, na pokopališču … Tam postanem nekaj trenutkov, da bi zbrala misli in nato (prijazno) nadaljevala z delom, ki meni in moji družini prinaša kruh na mizo. 

Med vsemi temi »primeri«, pa že vse leto »visi iz povprečja« prikupen starejši gospod, ki se prav vsako jutro pripelje na pokopališče v svoji stari rdeči »Petki«. Morda je bil to njun avto, včasih ugibam. Nekoliko težje hodi. Vselej, kadar delam v naši cvetličarnici, me gospod lepo pozdravi in pozdravu pripne še simpatični nasmešek. Opazujem ga, kako se vdano in z ljubeznijo vsako jutro sprehodi do groba svoje pokojne žene. Tam postoji pet, deset minut. Le stoji in tu in tam mu pogled seže v nebo. Zdi se, kot bi se pogovarjal. Ne joče. Najraje bi stekla do njega in ga objela. »Adijo, pa lep dan vam želim.« pozdravi ob odhodu.  Na obrazu pa se njegove gube ponovno povežejo v neprecenljiv nasmeh … in tako se začenja moj delavni dan. Odhaja sam, a gube na njegovem obrazu rišejo spokojnost in umirjenost. Občudujem ga. Vsak dan znova. Poleti, ko pride jesen, pozimi in spomladi. Zvesto. Vsak dan. In takrat vselej začutim, da sem sama tista, ki bi potrebovala objem bolj kot on. Našel je svojo sorodno dušo na tem svetu. Še vedno jo ima rad, drugače, a se vidi ta ljubezen, tudi danes. Kako lepo, si mislim! Nikoli se ne pritožuje nad cenami ali barvo rož. Nikoli ne pogleduje, kako imajo sosedje urejen grob. Svečke in rože pa ženi poklanja vse leto … ne le, ko se mesec oktober izteka. Tudi takrat, ko sonce neutrudno žge in tudi takrat, ko na pokopališču ni videti cvetočega cvetja in nepregledna množica sveč ugasne pod belo odejo snega. 

Šest jeseni se že listje barva v čudovite jesenske barvne odtenke, odkar sem se prvikrat zazrla izgubi v oči. Šest jeseni mineva odkar sem začutila, da se moram posloviti, saj odhaja moj dedek, moj ate. 

Že 22 jeseni gledam moja starša, kako se trudita in delata v naši cvetličarni. A največ kruha si moja družina prisluži jeseni … prav v teh dneh. Prvi november je bil vedno tisti praznik, ki mi je ukradel prav vse »krompirjeve« počitnice in mi ponudil vpogled v ta trenutek v letu, ko je na pokopališču najbolj svetlo in ko si vsi želijo imeti prav »prvega zjutraj« najlepše urejen grob. 

Dokler nisem doživela izgube mi je bilo tako rekoč vseeno. Vselej sem ta praznik preživela tako, da sem tistih nekaj trenutkov postala pred grobom, kjer so pokopani moji predniki, ki jih nisem nikoli niti videla. Morda sem kakšnega poznala iz zgodb, ki mi jih je pravil moj ate … 

Tista jesen pa je vse obrnila na glavo. Odšel je moj ate. Moj vzornik, moj prijatelj, moj zaupnik … človek, ob katerem sem preživela vse moje otroštvo in mladost. Preprosto je prišla bolezen, odmerila čas slovesa na nekaj mesecev in mi vzela mojega ateta … in njegovo telo položila med množico ostalih trupel … na pokopališče. 

Kakšna groza, kakšna nepoštenost … 

Takrat mi je v roke stisnila listič moja sovodnica, bojevita bobrovka. Listič, na katerem so bile zapisane besede, ki so moj pogled na smrt in izgubo popolnoma obrnile na glavo in mi povedale … da ni konec. Da gre za nov začetek. Nov odnos. 

»Ne stoj ob mojem grobu in ne jokaj. Nisem tukaj. Ne spim. Sem tisoč vetrov, ki bučijo. Sem diamantni lesk snega. Sem sončni žarek na zrelem klasju. Sem jesenski dež. Ko se zbudiš v jutranji tihoti, sem vesel ščebet ptic, ki krožijo v vetru. Sem zvezde, ki svetijo v noč. Ne stoj ob mojem grobu in ne jokaj. Nisem tukaj. Ne spim.« 

Eden od krajev, kamor se odpravim vsakič, ko pridem domov iz Ljubljane, je atetov grob. Tja mu nesem cvet. Včasih mu prižgem lučko. Vselej pa postojim ter se zazrem v nebo in se zavem, da je ob meni … da je na lepem kraju, pri našem Gospodu … Vem pa tudi, da je v zvezdah, da je v sončnih žarkih in sploh vsem, kjer je Gospod. Preprosto verjamem v to. 

Želim si, da bi se vsi mi, z veliko mero hvaležnosti, spominjali na naše drage, ki so sedaj pri Gospodu, vsak dan … tudi izven »prvonovemberske mrzlice«, ter vse tiste čudovite podobe in spomine ohranjali v zgodbah. Zgodbah o njih, ki so nas imeli radi, nam podarili življenje, ob katerih smo se učili … in bili hvaležni za vse trenutke, ki smo jih lahko delili z njimi … sicer pa živeli polnost tega življenja ter pričakovali dan, ko se zopet snidemo nekje med zvezdami … 

Grobovi pa naj bodo prostor spominov, spoštovanja, srečevanja in nikakor ne prostor za razstave in tekmovanja … ali pa celo družinske razdore. Naj bo današnji praznik priložnost za nas … in nikakor ne edini dan v letu, ko se spomnimo na vse tiste, ki smo jih imeli radi … pa smo morda nanje preprosto pozabili … ker je tako lažje? 

Pri Gospodu imamo toliko svetlih »vez in poznanstev« … Izkoristi jih, imajo te tako radi … Spomni se kdaj nanje. 

»Sem zvezde, ki svetijo v noč. Ne stoj ob mojem grobu in ne jokaj. Nisem tukaj. Ne spim.« 

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi stališče Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ali uredništva portala SkavtNET.