Potovalni tabor Polizanih talarjev
Komendski noviciat Polizani talarji, smo pretekli teden vzeli kolo pod rit in se kar preko Vršiča odpeljali proti morju. Nekaj časa nas je spremljala vedno hladna Soča, zadnje dni pa smo se sončili na Krasu. Na cilju pa nas je čakalo...še vedno slano in mokro morje!
Polizani talarji na poti iz Komende, preko Vršiča do morja. (Avtor: Benjamin Lah)
V nedeljo, 16.7.2006, smo se Polizani talarji po jutranji maši z bicikli odpeljali izpred komendske cerkve proti Bledu. Po prijetnem in seveda "zasluženem" počitku in hlajenju v vodi smo se s težavo odpeljali do Dovjega. Tam smo v družbi tisočerih zvezd in izmučeni od celodnevnega kolesarjenja zaspali...
Naslednji dan pa... nas je ves s soncem obsijan pričakal Vršič z vsemi svojimi ovinki, vzponi in spusti. Brez večjih težav smo vsi, brez izjeme, prikolesarili na vrh, kjer smo se vsi veseli objeli in živeli srečno do konca... spusta z Vršiča. No, seveda smo se tudi naprej imeli zelo lepo, zvečer pa je kot izziv sledilo kopanje v prijetno topli Soči, ki nas je razvajala s svojimi 10 stopinjami. Ni nam preostalo drugega kot da se najemo, potem pa sta nam voditeljici Darja in Marjana prebrali še zgodbico za lahko noč (brali sta nam zgodbo o Petru in Mateji iz knjige Rep mavrice, ki nas je spremljala cel tabor), nato pa smo pocepali v spalke.
Tudi naslednji dan ni šlo brez kopanja. Poskakali smo v nek tolmun pod slapom Boka, nato pa smo se v veliki vročini mimo Kobarida odpravili proti Tolminu. Čez dan so nas spremljale kateheze in izzivi, pa tudi hrana, ki je bila naša edina tolažba v napornih trenutkih dneva. Ker pa smo v Tolminu zaznali kranjsko četo, smo se ponoči podali k njim, da jih "pozdravimo". Vendar so drzni in pogumni četniki pozabili na bonton ter nam z baterijami svetili v oči, potem pa so nas še celo preganjali po gozdu. No, na koncu so vendarle uspeli obraniti zastavo!
V sredo nas je še zadnjič na mostu v Solkanu pozdravila Soča, nato pa smo šli vsak svojo pot. Nas je na Mirenskem gradu že čakal naš duhovni asistent, mag.Gregor Lavrinec, ki je z nami ostal skoraj do konca, vendar je za en dan še izginil v Ljubljano po opravkih. Skupaj smo pod bori imeli zanimivo skavtsko mašo, naslednji dan pa nas je na vročem in sušnem Krasu čakalo...
...služenje! V parih smo po Krasu v najhujši vročini iskali delo, vendar nam je večina ljudi govorila le: "Zdaj je pretoplo, kdo bo pa zdaj delal! Res je toplo, zdaj se ne da delati! Pretoplo je!" Prišli smo do novega spoznanja, ki ga kljub močnem potenju nismo odkrili, namreč da je na Krasu pretoplo. Mi pa bi radi še delali...Na koncu pa so se nas le usmili in prav vsak je dobil delo. Uspelo nam je razveseliti ljudi in na koncu so nas velikodušno pogostili s Kraškimi dobrotami.
Petek je bil še zadnji dan, ko nas je čakalo še kar nekaj kilometrov. Bili smo že samo 20 metrov nad morjem v Trstu, vendar so nas uspeli naši voditelji, polni zdravega homorja, presenetiti z novim vzponom, in tako smo okoli enih popoldne grizli v klanec pod Črnim kalom. V Komendi je bilo takrat 37 stopinj, na Črnem Kalu pa... no, pustimo podrobnosti. Ves čas našega tabora se na nebu ni prikazal oblaček, zato je bilo "potovanje", z izjemo dveh gumidefektov, odlično. Ponoči tudi zvezd ni zmanjkalo...
Prav na vrhu Črnega Kala nas je čakalo presenečenje, ki sta nam ga pripravila naša neumorna voditelja Darja in Primož. Šli smo... plezat! Bilo je noro zabavno, pa tudi užitkov ob razgledu na vrhu stene ni manjkalo. No, zvečer pa je le sledil spust do morja in našega prenočišča v Izoli. Nismo dolgo zdržali ob morju, zato smo se že kar v Kopru pometali v vodo, pozno zvečer/ponoči pa smo se "očedili" še v izolskem morju.
Sobota je bila dan za počitek in slovo od voditeljev, ki so nas zapustili za 24 ur. Seveda smo bili vsi navdušeni, vendar pa smo točili tudi solzice, ker smo se hkrati poslavljali iz noviciata, kjer smo se imeli tako zelo lepo...
V nedeljo smo se po maši še zadnjič okopali v morju, nato pa je bil čas da odrinemo proti Kopru na vlak.
Na vlaku smo se spet srečali z voditelji in se skupaj smejali do Ljubljane. V Ljubljani smo polizali še zadnji sladoled v noviciatu Polizanih talarjev, nato pa smo premagali še zadnjih 20 kilometrov naše poti. Po približno 380 kilometrov dolgi poti smo v Komendi zaključili naš tabor in se hkrati poslovili iz našega veselega noviciata Polizanih talarjev.
Malo otožni, precej zmatrani, predvsem pa veseli in zadovoljni, srečni in nasmejani smo se podali proti domačim straniščem in kopalnicam...
Polizani talarji na poti iz Komende, preko Vršiča do morja. (Avtor: Benjamin Lah)
Naslednji dan pa... nas je ves s soncem obsijan pričakal Vršič z vsemi svojimi ovinki, vzponi in spusti. Brez večjih težav smo vsi, brez izjeme, prikolesarili na vrh, kjer smo se vsi veseli objeli in živeli srečno do konca... spusta z Vršiča. No, seveda smo se tudi naprej imeli zelo lepo, zvečer pa je kot izziv sledilo kopanje v prijetno topli Soči, ki nas je razvajala s svojimi 10 stopinjami. Ni nam preostalo drugega kot da se najemo, potem pa sta nam voditeljici Darja in Marjana prebrali še zgodbico za lahko noč (brali sta nam zgodbo o Petru in Mateji iz knjige Rep mavrice, ki nas je spremljala cel tabor), nato pa smo pocepali v spalke.
Tudi naslednji dan ni šlo brez kopanja. Poskakali smo v nek tolmun pod slapom Boka, nato pa smo se v veliki vročini mimo Kobarida odpravili proti Tolminu. Čez dan so nas spremljale kateheze in izzivi, pa tudi hrana, ki je bila naša edina tolažba v napornih trenutkih dneva. Ker pa smo v Tolminu zaznali kranjsko četo, smo se ponoči podali k njim, da jih "pozdravimo". Vendar so drzni in pogumni četniki pozabili na bonton ter nam z baterijami svetili v oči, potem pa so nas še celo preganjali po gozdu. No, na koncu so vendarle uspeli obraniti zastavo!
V sredo nas je še zadnjič na mostu v Solkanu pozdravila Soča, nato pa smo šli vsak svojo pot. Nas je na Mirenskem gradu že čakal naš duhovni asistent, mag.Gregor Lavrinec, ki je z nami ostal skoraj do konca, vendar je za en dan še izginil v Ljubljano po opravkih. Skupaj smo pod bori imeli zanimivo skavtsko mašo, naslednji dan pa nas je na vročem in sušnem Krasu čakalo...
...služenje! V parih smo po Krasu v najhujši vročini iskali delo, vendar nam je večina ljudi govorila le: "Zdaj je pretoplo, kdo bo pa zdaj delal! Res je toplo, zdaj se ne da delati! Pretoplo je!" Prišli smo do novega spoznanja, ki ga kljub močnem potenju nismo odkrili, namreč da je na Krasu pretoplo. Mi pa bi radi še delali...Na koncu pa so se nas le usmili in prav vsak je dobil delo. Uspelo nam je razveseliti ljudi in na koncu so nas velikodušno pogostili s Kraškimi dobrotami.
Petek je bil še zadnji dan, ko nas je čakalo še kar nekaj kilometrov. Bili smo že samo 20 metrov nad morjem v Trstu, vendar so nas uspeli naši voditelji, polni zdravega homorja, presenetiti z novim vzponom, in tako smo okoli enih popoldne grizli v klanec pod Črnim kalom. V Komendi je bilo takrat 37 stopinj, na Črnem Kalu pa... no, pustimo podrobnosti. Ves čas našega tabora se na nebu ni prikazal oblaček, zato je bilo "potovanje", z izjemo dveh gumidefektov, odlično. Ponoči tudi zvezd ni zmanjkalo...
Prav na vrhu Črnega Kala nas je čakalo presenečenje, ki sta nam ga pripravila naša neumorna voditelja Darja in Primož. Šli smo... plezat! Bilo je noro zabavno, pa tudi užitkov ob razgledu na vrhu stene ni manjkalo. No, zvečer pa je le sledil spust do morja in našega prenočišča v Izoli. Nismo dolgo zdržali ob morju, zato smo se že kar v Kopru pometali v vodo, pozno zvečer/ponoči pa smo se "očedili" še v izolskem morju.
Sobota je bila dan za počitek in slovo od voditeljev, ki so nas zapustili za 24 ur. Seveda smo bili vsi navdušeni, vendar pa smo točili tudi solzice, ker smo se hkrati poslavljali iz noviciata, kjer smo se imeli tako zelo lepo...
V nedeljo smo se po maši še zadnjič okopali v morju, nato pa je bil čas da odrinemo proti Kopru na vlak.
Na vlaku smo se spet srečali z voditelji in se skupaj smejali do Ljubljane. V Ljubljani smo polizali še zadnji sladoled v noviciatu Polizanih talarjev, nato pa smo premagali še zadnjih 20 kilometrov naše poti. Po približno 380 kilometrov dolgi poti smo v Komendi zaključili naš tabor in se hkrati poslovili iz našega veselega noviciata Polizanih talarjev.
Malo otožni, precej zmatrani, predvsem pa veseli in zadovoljni, srečni in nasmejani smo se podali proti domačim straniščem in kopalnicam...
+4
