SkavtNET

Bil je čisto navaden sončen dan, ko je pri nas ugasnila luč, življenje si je sodil sam najboljši oče, mož, stric, birmanski boter, ...

Skavt 1: 

Bil je čisto navaden sončen dan, ko je pri nas ugasnila luč, življenje si je sodil sam najboljši oče, mož, stric, birmanski boter ...

Ko sem prišel domov, je bilo vse v redu. Avto je bil parkiran pred hišo kot običajno. Ko sem prišel v hišo pa je bilo vse tiho. Ne duha, ne sluha. In ko sem rekel "dan", ni bilo odgovora. Sprehajal sem se po hiši in iskal očeta, pogledal sem povsod, v sobi, kopalnici, dnevni sobi, kuhinji, a njega nikjer. Na koncu mi je ostal le še en prostor, kjer nisem pogledal, in to je bilo podstrešje. In takrat sem začutil, da nekaj ni v redu. Ko sem odprl podstrešje, me je skoraj kap, ko sem ga opazil tam. Kar sem videl, je bil velik šok. Hodil sem po hiši, taval sem in tja. Bil je najbolj grozen trenutek v mojem življenju. Klical sem mami, ji povedal, kaj je bilo in tudi ona je ostala brez besed oz. jo je spreletaval strah. Potem smo poklicali rešilca in vse to, kar se mora urediti.

 

Ko je bilo konec pogreba in vseh obveznosti, se je meni "sesulo". S sliko, ki smo jo imeli v vežici, sem spal prvih nekaj dni. Z očijem sva imela res zelooo dober odnos. Vse sva počela skupaj, kamorkoli je šel, me je vzel s seboj. Prav zaradi tega ga zdaj zelooo pogrešam, ker se zavedam, da nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo. Zdaj je odšel in je v nebesih, kjer čuva na nas in nas pazi od zgoraj.

V šoli sem takrat zelo popustil, nisem se učil. Bolj vseeno mi je bilo, kaj se dogaja. Zame se je takrat podrl svet. Bolj se je šola bližala koncu, bolj sem se zavedal, da moram šolo narediti kar se da dobro. Na koncu sem se zresnil in si dejal: "To bom naredil zanj, ker bi bil on ponosen name" in ta stavek mi je dal motivacijo, s katero sem šolo uspešno končal s prav dobrim uspehom.

Vedno, ko sem ga začel pogrešati, sem odšel v sobo, prižgal računalnik in začel gledati slike in videoposnetke, ki so me spominjali nanj. Običajno so mi pri ogledu slik tekle solze po obrazu. Res je bil "faca" in nikoooli ga ne bom pozabil.

 

Prvo leto smo se vsak večer zbrali in zanj molili desetko rožnega venca, da ga tudi z našo pomočjo pot pelje v nebesa.

Oči nas je vsako jutro zbudil, nam naredil zajtrk, nas peljal na avtobus. In vsakokrat, ko sem prišel domov, je bil on doma, nam skuhal kosilo, prižgal kamin. Skratka, vse samo za to, da bi se počutili udobno. In zdaj… zdaj tega ni več, ker je oči odšel svojo pot. Ampak nas spremlja od zgoraj in je še vedno z nami, če ne fizično, pa v naših srcih.

Dva meseca pred tragedijo sem se priključil k skavtom, ki so mi dajali vso podporo pri tej tragediji. Pripravljeni so mi bili pomagati, da sem se pobral po vsem tem šoku. Najbolj se spomnim zimovanja, ko nam je strokovna delavka iz UP IAM Slovenskega centra za raziskovanje samomora (več informacij o centru je na voljo na spletni strani Živ?Živ! oz. zivziv.si) prišla izvesti delavnico in pogovor na temo samomorov in kako se z njimi spopasti. Res je bila dobra izkušnja, ko so nam vse to povedali in nam dali nasvete za naprej. Da je smiselno nadaljevati življenje, ne samo obžalovati, kar se je zgodilo, ker s tem ne bomo izboljšali situacije. Res sem jim neskončno hvaležen, sploh pa voditeljem, ki so dali pobudo za to in strokovno delavko pripeljali na skavtski izhod.

Skavti bi mi težko bolje pomagali, ker so res dali vse od sebe, uporabili vse svoje znanje, da so nam res posvetili tako veliko pozornost.

Hvala vam stokrat ... res ste naaaajboljši.

Bodite pripravljeni!

 

Skavtinja 1: 

Ja, meni so skavti pomagali, saj sem na ta način za kratek čas odmislila misli nanj. Prav tako pa so me spodbujali, sploh nekateri voditelji. Že samo pogovor je štel največ. Tako da sem zelo hvaležna, da sem skavtinja.
Hvala za vse!

 

Mama skavtov in odrasla skavtinja: 

Samomor – na splošno. Dokaj pogosta beseda - večkrat prebrana v medijih, večkrat slišana na fakulteti za socialno delo. Nisem ji posvečala posebne pozornosti, ker je bila le ena od obravnavanih stigm pri študiju socialnega dela.

In potem … telefonski klic sina na edini seminar, ki sem ga obiskala v tem letu »Mami, očija ni nikjer, avto je parkiran pred hišo, pes je doma, ne more biti daleč!« Po mojem navodilu je šel pogledat po vseh prostorih. V sebi sem čutila nenavadno napetost v smislu, da nekaj ni v redu. Pritisk mi je naraščal v glavi, telo je postajalo trdo, s telefonom v roki sem zapustila predavalnico. Slišala sem sinove korake, ki so odmevali ob hoji po hiši … Nazadnje ga je našel … Na podstrešju … Mrtvega … Na liniji je bilo slišati samo še hlipanje, krike in vzklike »Oči, oči, očiiiiiiii!« …..prepozno … Telefon mi je padel z rok … Zgrudila sem se na tla sredi hodnika pred vsemi poslušalci seminarja, zameglilo se mi je pred očmi, zakričala sem: » Mojega moža ni veeeeč!«
Srce mi je močno razbijalo, v grlu sem imela gromozanski cmok, treslo se je celo telo, noge me niso držale pokonci, poskušala sem vstati, a brez uspeha … Prijateljica, ki je bila na istem seminarju, me je zvlekla v ločeno sobo in me poskušala pomiriti … Spominjam se, da sem glasno in zmešano govorila o njem in molila … »Veren človek sem, molitev mora pomagati!« sem si govorila … Pripeljal je rešilec in me hotel odpeljati v bolnišnico … Nisem se pustila podrediti zahtevam medicinskega osebja … Samo domov sem hotela k mojemu možu… Živemu ali mrtvemu … Morala sem podpisati izjavo, da sem odklonila zdravniško pomoč … Mar mi je bilo za moje počutje in za tisto trapasto izjavo. Samo domov sem hotela k njemu … Ga videti, se prepričati …

 

Prijateljica me je vozila proti domu … Pot iz Ljubljane se je zagamano vlekla kot še nikoli… Priganjala sem jo, naj že pohiti … Neupravičeno, saj je bila na cesti prometna konica ob koncu delavnika …
Na poti pa se je v meni zgodilo nekaj, kar ne znam pojasniti … Bilo je nadnaravno, ocenjujem, da poslanstvo od tistega zgoraj … Predvidevam, da se je od mene prišel posloviti moj mož, skupaj sva bila od 16 leta do danes - 25 let … Morda je bila to njegova duša … Celo telo je postalo mravljinčasto … Krč pri krču, od znotraj navzven je delovala neka energija … Trudila sem se odpreti dlan, premakniti noge … Nemogoče … Vse trdo, vsi deli telesa nesposobni delovanja …

Končno doma… Iz avta sem se dobesedno skotalila, krči so me še vedno grabili ... Oprijemala sem se ograje in se povzpenjala proti njemu … Sestra in mami sta mi pomagali .. Tam je bila zbrana preostala objokana družina … Še vedno v krčih, sem prilezla do njega … Ležal je v moji postelji … Padla sem nanj, ga stresala, hlipala, ga stiskala k sebi, ga klicala po imenu in … »Zaaaaakaaaj?«

Samomor - ko se zgodi doma? Beseda dobi drugo razsežnost, dobi moč. Začela sem ji posvečati drugačno pozornost. Beseda tedaj ni bila več tista študijska iz knjig, ampak beseda naše družine, ki je dobila realne posledice: tesnobo, žalost, žalovanje, milijone solz, razočaranje, neskončne pogovore, osamljenost, jezo, razumevanje, spomine ob fotografijah in brez, nove odgovornosti, raztresenost, spoštovanje, odpuščanje, samoto, odraslost treh najstnikov, hčerin 16. rojstni dan na pogrebu očeta, očitke, vsakodnevni rožni venec, svete maše, romanje v Međugorje, post …

Kako naprej? Mnogo solza, neprespanih noči, re-organizacija družinskih zadolžitev. Nekako sprejemljivo, toda čustvom se ne more ukazovati. Ta privrejo enkrat enemu, enkrat drugemu članu družine in spet nepozabni spomini … Pogovori, fotografije, video posnetki.

Z nami je bil v težkih trenutkih brez njega še nekdo … Tako zaupljiv, tako zvest, tako pomagajoč; tako prisoten, tako odgovoren, tako čist, tako prijateljski, tako … Vedno pripravljen. To je SKAVT. In samo Bog je hotel, da so vsi trije otroci skavti, kajti sin je postal skavt šele 2 meseca pred družinsko tragedijo. Skavti niso gledali križem rok naše situacije … So ukrepali, so prišli, so bili zraven in so še danes, po dveh letih, so organizirali temo o samomorih na skavtskem izhodu s strokovnjakinjo iz tega področja ... So me vprašali, če je tema primerna in kako bi moji otroci sprejemali temo … »Nikar ne oklevajte, tabu tem ne sme biti, iz srca sem hvaležna za vašo pripravljenost!« sem razmišljala.

Dragi skavtski voditelji! Večkrat sem se že osebno zahvalila za vse, kar ste skavti naredili za okrevanje po naši tragediji. Vem, da ta primer ni osamljen. Skavti ste vedno pripravljeni in pridete na proti vsakomur. Naši trije najstniki po tragediji niso nič drugačni med vašimi vrstami, znotraj sebe pa zelo zelo drugačni, bolj ranljivi, bolj odgovorni, bolj boleči, vsak od njih pa čuti izgubo po svoje. Skavtstvo pomaga »iti čez« in hvala, da ste našim najstnikom pomagali prehoditi pot »iti čez«. Hvala, da zmorete biti zraven skozi čas, dokler je potrebno.

In moj prispevek k skavtom? Postala sem skavtinja-pripravnica z belo rutko med bratovščino. Verjamem, da je tudi moje poslanstvo biti nekomu nekoč v pomoč s svojo bolečo izkušnjo samomora. Tudi jaz si želim postati »vedno pripravljena«.

Skavstvo je zakon, ne boj se »postati skavt«!

 

Voditelj Popotnikov in popotnic: 

Bil je povsem normalen dan. Odprem e-poštni nabiralnik in zagledam nekaj novih sporočil. Med njimi je eno izstopalo, eno, na katerem mi je ostal pogled. Zadeva sporočila se je glasila »novica o smrti«. Po naslovnikih in naslovu sem predvideval, da je kakšnemu voditelju umrl dedek ali babica ali pa mogoče spet v kakšnem sosednjem stegu umrl kakšen skavt.

Ko pa sem prebral vsebino, me je spreletel srh in me oblila zona. Misel, da je trem popotnikom umrl oče, je bila nedopustna. Čeprav takrat še nisem vedel vzroka smrti, je bilo to dovolj. Zdelo se mi je, da nekako razumem, kako delati s popotniki, da nam gre skavtsko leto precej dobro. Toda ta situacija je bila povsem drugačna. To ni bil problem enak tistemu, ko moraš rešiti luknjo v programu, ki nastane zaradi nepredvidenega razloga. To ni bil problem, ko kak popotnik ne hodi na srečanja ali ne opravi svoje dolžnosti. Tam lahko uporabiš skavtsko iznajdljivost, tu pa sem bil povsem »razorožen«.

Toda kaj naj naredim v tem primeru? Kako težko jim mora biti … Čutil sem izjemno odgovornost. Tako veliko, da me je bilo strah, da je ne bom mogel prenesti. Reševalo me je tudi to, da je bila moja sovoditeljica moja najboljša prijateljica in sedanja žena.

Ko sem malo odmislil vso to tegobo, sem si začel postavljati vprašanja: Moram takoj kaj narediti? Sploh lahko sam kaj naredim? Me bodo sprejeli? Mi bodo rekli, da jaz tega ne morem razumeti in naj jim ne solim pameti? Tu se je ponovno izkazala skavtska skupnost. Božja previdnost je verjetno privedla do tega, da sem ravno v tistem času delal veliko z voditeljico na državni ravni, ki se strokovno ukvarja s samomori. Pa še na enem skavtskem projektu, na katerem je delal tudi zunanji delavec, ki je psiholog in se ukvarja z mladimi. Poklical sem oba, izvedel veliko informacij in še plan smo sestavili. Poklical sem na UP IAM Slovenski center za raziskovanje samomora, kjer je voditeljica osebno poznala strokovne delavke. Dogovorili smo se, da izvedemo eno delavnico na zimovanju, kjer bi lahko člani klana povedali popotnikom brez očeta kaj čutimo in obratno.

 

Pred zimovanjem, smo šli še na pogreb in zatem k njim domov na molitev in pogostitev. Nisem ravno vedel, kako naj se obnašam. Občutek sem imel, da je samo to, da sem tam prisoten, dovolj. Vesel sem bil, ko sem videl, kako sorodniki in sovaščani stojijo za družino.

Bolj ko se je približevala delavnica na zimovanju, bolj me je bilo strah. Čeprav v življenju velikokrat tvegam, je bila ta situacija nekaj posebnega. Nisem vedel, kako se bo izteklo, a sem nekako čutil, da delamo prav. Še zelo živo se spomnim, kako težko mi je bilo povedati popotnikom, kaj bomo imeli sedaj na programu. Pred delavnico smo se voditelji s strokovno delavko dobili posebej, da smo preverili program, ki ga je sestavila.

Izjemno hitro je na začetku razbila napetost. Videlo se je, da ima veliko izkušenj s facilitiranjem pogovorov o samomorih. Pripomoglo je tudi to, da je še precej mlada in tako bližje nam. Navdušilo me je tudi, kako skavtsko je bila sestavljena delavnica – nismo se samo pogovarjali, ampak sta bili vključeni tudi dve dinamiki. »Prostor« je bil zares tako odprt, da smo si lahko povedali praktično vse. Vsak je bil slišan in ni bil obsojan. Od tega, da je bilo dvema popotnicama tako težko, da sta šli samo v posteljo in jokali ter zato nista mogli priti na pogreb. Do tega, da si popotniki brez očeta želijo pogovora tudi o njihovi izgubi. Da jih s tem ne bomo spomnili na rane, temveč jih bomo podprli. Na plano je prišla tudi stiska nekega drugega popotnika, ki je imel tudi zelo težko izkušnjo. Skoraj prepričan sem, da bi vse te stvari ostale neizgovorjene in bi bremenile naše odnose še dolgo.

Ko smo delavnico končali, je sledila vaja za projekt klana. Vendar se popotniki kar niso mogli umiriti. Iz vseh nas je kar vrelo pristno zadovoljstvo, smeh. Skratka, vaja se je spremenila v rajanje in vsem nam je bilo to všeč. Čutili smo, da je v tem, da smo si stvari povedali v živo, nekaj več. Pa čeprav je bilo vmes veliko solz, cmokov v grlu, gledanja v eno točko, da te ne bi sesulo, večkrat je bilo kak stavek potrebno začeti 2x, 3x. Zame je bila to močna izkušnja, da neprijetno ne pomeni nujno slabo. Res je dobro, če nekdo zna držati skupino izven cone udobja in hkrati izven cone panike.

Zelo vesel sem, ker s to strokovno delavko še vedno sodelujemo in da sedaj pri skavtih toliko delamo na duševnem zdravju. Želim si, da bi tudi ostali voditelji lahko našli tako pomoč, ko bi se znašli v podobni situaciji in da bi skavti zbrali pogum, da bi lahko pomagali v takih situacijah. Ne rečem, da je bilo po delavnici vedno lahko. Še sedaj ni, ampak vemo, da je vsem težko in da gremo lahko skupaj naprej, brez predsodkov, dvomov, kaj si kdo misli in kaj lahko rečemo in kaj ne.

Vse to pa zagotovo ne bi bilo mogoče, če popotniki ne bi bili tako odprti za pogovor in pripravljeni sodelovati. Za njimi pa stoji tudi neverjetna mama. Spoštovanja vredno je, kako pozitivna je ostala in kako želi deliti izkušnjo naprej. In pa Združenje s posebno vrsto voditeljev, ki ti vedno stojijo ob strani. Zagotovo je naše poslanstvo tudi v prebijanju predsodkov in odpiranju tabu tematik v naši skupnosti in družbi. Čeprav so situacije težke in so tabuji v smislu »o tem se pa ne sme govoriti« in »ne omenjaj mu tega, da ne bo spet mislil na to« globoko zakoreninjeni, verjamem, da nam lahko z majhnimi koraki uspe.

Če bo kdo v podobni situaciji, se vedno lahko obrne name (številko dobite preko Združenja)!

Srečno pot! Predvsem, ko se na poti pokaže navidez nepremagljiva ovira.

 

Op. ZSKSS: Članek je tretji v seriji petih ponedeljkovih skavtskih člankov na temo duševnega zdravja. Zgodbe, ki jih združujemo pod oznako #MojaZgodba nastajajo znotraj programov soočanja, ki jih pilotno izvajajo skavtski voditelji - udeleženci usposabljanj, ki jih ZSKSS izvaja v sodelovanju z UP IAM. Zgodbe predstavljajo resnična pričevanja naših skavtov.

Vsem pričevalcem se iz srca zahvaljujemo, saj je branje tovrstnih zgodb, močnejša izkušnja, kot se morda na prvi pogled zdi. Iskrena hvala.

 

LINK: 1 DEŽNIK po imenu MOTNJE V DUŠEVNEM ZDRAVJU in #MojaZgodba

LINK: 2 IME JI JE TESNOBA ali #MojaZgodba