#MojaZgodba - Zid iz kock
Celo življenje si gradimo zid. Zid iz kock, iz majhnih delčkov spominov, iz ljudi in iz doživljajev. (Avtor: Flickr, Liz)
Moja zgodba, nima začetka in ne konca. Razvija se že dobrih sedem let, konca pa ji ni videti. Celo življenje si gradimo zid. Zid iz kock, iz majhnih delčkov spominov, iz ljudi in iz doživljajev. In pri meni se je ta zid začel rušiti pri štirinajstih letih, ko je prijatelj dobil v glavi tumor. To me je pripeljalo do tega, da sem uspela uvideti lepše stvari življenja, ki jih ponuja. Začela sem se ukvarjati z njim in ga bodriti. Veliko časa sem porabila, da sem ga spravljala k sebi, ga prepričevala, naj vztraja, naj si ne vzame življenja, kot je to večkrat poizkušal, ga spodbujala, naj je zdravila, ki so mu jih predpisali, a z njim je šlo le še na slabše. Dobil je še več bolezni in bolečin, ki so naju oba spravljale v obup. Dolgi pogovori in neprespane noči zaradi bolečin, ki so ga dajale, so bile najin vsakdan. Po letu in pol pa se mu je začelo izboljševati, saj je končno sprejel več medicinske pomoči. Midva pa sva bila vsak dan bolj povezana in ta izkušnja je najino prijateljstvo zaznamovala, postala sva nerazdružljiva. Čez čas sva postala tudi par. A žal človek obrača, Bog obrne in tako je le prišlo na dan… vse je bila namreč laž. Dve leti mi je lagal o bolezni, o vseh poskusih samomora, o vseh obsevanjih, ki naj bi jih imel, in vse je prikril z lažnimi dokazi in diagnozami. Takrat se mi je svet sesul. On je bil skoraj vse, v kar sem verjela, v kar sem zaupala in prišlo je do konca. Nisem se mogla pobrati, nisem imela volje, nisem imela nič. To je bilo ravno maja, tako da se nisem mogla zbrati, da bi normalno odpisala vse teste v šoli. Vse kar smo pisali, je bilo negativno. Komaj sem se zbrala, da sem spravila končni rezultat na tri popravne izpite, da sem lahko nadaljevala v naslednji letnik. Iz te depresije, sem se nekako izbezala s pomočjo drugih prijateljev, ki so tudi spremljali njegovo bolezen in napredovanje v njej. Bodrili so me, a za napredek se moraš odločiti sam. Čez pol leta sem se toliko pobrala, da sem lahko normalno funkcionirala in se zopet ustalila z mislimi. Prišlo je obdobje dveh let, ko sem se postavljala na noge, ko je med tem sledilo še več padcev in obdobij, ko se nisem mogla pobrati. »Iskala sem se« na vse razne načine in možnosti. Vključila sem se tudi k skavtom, v kakšen pevski zbor in se tako postavljala na noge.
(Avtor: pxhere)
In čez nekaj časa sem tudi spoznala svojega zdajšnjega moža. Bil je res super prijatelj, pomagal mi je z nasveti in me bodril, zaupal mi je in jaz njemu. In tako se je z njim moj zid vedno bolj popravljal in rasel. Z njim sem zid zaključila in vedno bolj sem zaupala vase, v to kaj zmorem. Tudi na faksu, kamor sem se tisto leto vpisala, mi je šlo zelo dobro in tako sem se dokončno pobrala. Bila sem enostavno vesela in končno se mi je življenje uredilo. Tudi moja negotovost.
Žal pa ni dolgo trajalo. Ko sem se peljala iz predavanj, me je klicala mami. Nisem je razumela niti besede, a s časom sem razbrala njeno blebetanje… očija ni več, naredil je samomor. Ne znam opisati kako je bilo to občutiti, kako sem reagirala, kaj vse se je dogajalo tisti dan. Obrnila sem se proti domu in na poti izlila vsa čustva, ki so prišla tisti trenutek. Žalost, jezo na atija, kako je lahko to naredil, obup kaj bo z nami, kako se bo obrnilo življenje. Odšel je, brez slovesa, brez sporočila, brez misli in brez upanja. Samo šel je. Meni pa se je podrl celoten stolp, podrla se je temeljna kocka in ostale so se raztreščile po vsej sobi, na tisoče kock, ki sem jih zbirala in gradila vse življenje.
In nisem se motila, življenje se mi je obrnilo. Čutila sem, da moram začeti živeti sama, si sama služiti, saj nisem mogla dopustiti, da bi mami poleg brata in sestre preživljala še mene. Že dva dni po pogrebu, sem začela ponoči delati. Po službi sem odšla na faks, pozneje na konservatorij za glasbo, ki sem ga tudi delala in spet na nočno. S tem sem zbežala, da bi pozabila na žalost, na skrbi, samo zapodila sem se v delo in tako sem odganjala svoje misli o samomoru, o depresiji, o utrujenosti, ki jo čutim še danes. Tak tempo sem zdržala dva meseca, ko sem začela delati na štiri izmene. Nisem imela občutkov, kot da bi me čustva zapustila, kot da ne bi nikoli več čutila in verjela v kaj boljšega. Edino varnost mi je predstavljal moj fant in pa služba, da sem zaslužila, da sem lahko živela. Oddaljila sem se od vse družine in kar sem imela časa sem preživela s fantom, pri njegovi družini. On me je držal pokonci in je verjel vame. Pomagal mi je na vseh področjih in zaradi njega sem mogoče sploh še živa.
Danes je od dogodka že skoraj dve leti, pa še vedno ne vem točno kako in kaj. Kocke so še vedno razmetane po vsej sobi in težko jih iščem in sestavljam nazaj. Čez nekaj let bo verjetno ta zgodba imela zaključek, a zaenkrat je to vse, kar lahko izluščim iz vseh dogodkov, ki so zaznamovali moje življenje. Depresija me še vedno daje, a gre vsak dan na bolje. Naučila sem se živeti z njo in se truditi, da ji ne pripisujem prevelikega pomena, kadar se pojavi. Pa vendar se poleg vsake depresije pojavi upanje. Upanje v prihodnost, v lepši jutri in upanje, da si ljubljen, da te nekdo ima rad in da nisi sam. In to upanje nam daje dober strah pred smrtjo in nemočjo. Moje upanje je moj mož in prihodnost, katero skupaj gradiva. Čeprav še ne veva točno, kam naju bo peljala, veva da kjer koli že bo, bo edinstveno in vredno vztrajanja.
Čeprav še ne veva točno, kam naju bo peljala, veva da kjer koli že bo, bo edinstveno in vredno vztrajanja. (Avtor: pxhere)
Op. ZSKSS: Članek je zadnji v seriji petih ponedeljkovih skavtskih člankov na temo duševnega zdravja. Zgodbe, ki jih združujemo pod oznako #MojaZgodba nastajajo znotraj programov soočanja, ki jih pilotno izvajajo skavtski voditelji - udeleženci usposabljanj, ki jih ZSKSS izvaja v sodelovanju z UP IAM. Zgodbe predstavljajo resnična pričevanja naših skavtov.
Vsem pričevalcem se iz srca zahvaljujemo, saj je branje tovrstnih zgodb res močna in vredna učna izkušnja. Iskrena hvala.
LINK: 1 DEŽNIK po imenu MOTNJE V DUŠEVNEM ZDRAVJU in #MojaZgodba
LINK: 2 IME JI JE TESNOBA ali #MojaZgodba
LINK: 3 #MojaZgodba: SAMOMOR – KO SE ZGODI DOMA
LINK: 4 Na kavi z depresijo #MojaZgodba
Delo na pilotnem projektu znotraj mreže ZZM (Avtor: ZSKSS)
nisi.sam@skavt.net (Avtor: ZSKSS)
