DEŽNIK po imenu MOTNJE V DUŠEVNEM ZDRAVJU in #MojaZgodba
DEŽNIK po imenu MOTNJE V DUŠEVNEM ZDRAVJU (Avtor: splet)
...tudi pisati o tem ni najbolj preprosta stvar. Ampak najprej nekaj o temu dežniku. Ta pod svojim okriljem združuje najrazličnejše diagnoze - za krajšo pokušino: shizofrenijo, depresijo, anoreksijo in bulimijo nevrozo, panično motnjo, psihoze, fobije, generalno anksiozno motnjo, obsesivno kompulzivno motnjo, bipolarno motnjo, demenco… in tralala in hopsasa. Ampak tu ne gre za strogo zamejene, enoznačne definicije. Zakaj? Ker se v človeški duševnosti odvijajo kompleksni in raznoliki procesi, ki večinoma ne padaje direkt in samo v eno škatlo in le redkokdaj zaobjamejo vse simptome določene diagnoze. Ljudje se zato lahko v omenjenih diagnozah bodisi ne najdejo in si ne poiščejo pomoči, ali pa se začnejo identificirati s svojo diagnozo in gredo po poteh preizkušenih terapij, ki pa ne delujejo za vse in se zato posamezniki počutijo še bolj neustrezne. Pri tem je lahko problematično tudi to, če ob prvem stiku s strokovnjakom naletijo na nekoga, s katerim se ne ujamejo najbolje in nato obupajo, saj neuspeh posplošijo na vse strokovnjake.
In zato je pomembno, da v naši sredi ne obstaja zgolj ena zgodba o tem, kako izgleda depresija, kako izgleda tesnoba, kako izgledajo razpoloženjske motnje etc. Ker se pod tem dežnikom pravzaprav odvija množica različnih zgodb posameznikov, ki se v njegovi senci učijo s tem živeti, to zdržati, pretrpeti, iti s tem naprej in preseči to, da bi bila to tista stvar, ki bi jih v življenju najbolj določala. In zato #MojaZgodba. Da skavti med skavte prinesemo svoja osebna pričevanja. Da s tem sporočimo, da ni z “mano” nič narobe, če je z mano kaj narobe. Da delimo svojo zgodbo, da bo potem morda nekomu lažje.
#MojaZgodba (Avtor: Arhiv TT)
Ne vem točno, kje se moja zgodba začne. Vem pa točno, kje se začne moje spoprijemanje z njo. Moja praznina, moja groza, moja otopelost, moja nezadostnost, moj sram, to, da sem se gnusila sama sebi, da sem si bila popolnoma ničvredna in vedno znova kriva vseh grdobij v svojem življenju in vseh grdobij na tem svetu, ker pač nikoli ne naredim dovolj za druge in za trpeče, moja nesposobnost, moja nevrednost ljubezni… so me sčasoma, grižljaj za grižljajem, scela pojedli. Ampak, ker nisem samomorilna, očitno nisem depresivna in sem zgolj lena in neumna. In sem se kot taka mukoma prebijala skozi dneve in se trudila “Kar najbolje!”. In potem je prišlo usposabljanje za skavtske trenerje. Takrat sem bila na točki, ko si svoje prihodnosti, čez kakšnih dvajset let, nisem znala predstavljati na noben drugačen način, kot da bi načrtno in resno pila - v tistem trenutku, se mi je zdela to edina možna pot, da bi lahko dolgoročno zdržala življenje. Ko pišem to in se tega spominjam, me kar boli v prsih. In potem smo en večer na Trenerju imeli pričevanja in nekdo, ki sem ga imela za super sposobnega, da mu je jasno vse v njegovem življenju in še več, je delil svojo zgodbo. To, da se je pred leti spopadal z depresijo. In si je poiskal pomoč. In glej ga, glej, ni čutil, da si njegovo trpljenje ne zasluži pozornosti in podpore nekega drugega človeškega bitja. In si je poiskal pomoč.
In sem si poiskala pomoč. Ker sem končno čutila, da imam težave, ki so vredne pozornosti. Odločila sem se za psihoterapijo in zdaj svoje življenje delim na čas pred in čas po psihoterapiji. Brez slednje si sploh ne predstavljam, kako bi furala svoje življenje in kar ne morem verjet, da je od takrat zgolj dobra štiri leta.
Decembra pred tremi leti je bilo tudi zares hudo in sem na nujno napotnico šla v psihiatrično obravnavo. Psihiater mi je ene pol ure razlagal o šimpanzih ali bonobo opicah in grenivkah. Grenivke so namreč ena taka res čudna stvar - slabo reagirajo s tabletami in če si na antidepresivih, jih ne smeš jest. Ampak še zdaj ne razumem vsega tega z opicami in zakaj se mu je to takrat zdela prioriteta, o kateri je vredno razpredat pol ure. Kmalu zatem sem menjala psihiatra in imam sedaj super psihiatrinjo, ki se dobro pozna tudi z mojo psihoterapevtko in imava res dober, iskren, odprt odnos. Diagnosticiran imam precej čudovit koktajl tesnobe, depresije in razpoloženjskih motenj, seveda nič na način, ki bi spadal direkt v tiste lične škatlice enoznačnih diagnoz. Sem na Cipralexu, ki ga zdaj menjam za Wellbutrin (antidepresiva), Lamictalu (antiepileptik) in Kventiaxu (antipsihotik) in po potrebi Helexu/ Apaurinu (anksiolitika). Zakaj po imenih, zakaj tako podrobno?
Stigma zdravljenja s tabletami (Avtor: splet)
Če mislite, da se duševnih motenj drži velika stigma, verjemite, zdravljenje teh s tabletami je gromozanska. Osebno ne vem, s kje prihaja ta odpor, ta strah. Verjetno iz filmov kot so Let nad kukavičjim gnezdom in raznih srhljivk, ki se dogajajo na zaprtih oddelkih umobolnic? Osebno sem naletela na dva odziva: 1. “Res, tablete? To pa ni ravno zdravo, mislim, ni naravno, a ne. Ne bi raje probala s športom, jogo, čajčki, itd. A si res sigurna, da si ne bi premislila glede tega?” 2. “O, tablete? Super. No, sej to je isto ku tiste ka se jih jemlje na partijih.” Hmmm… 1. Ja, ker zdravilo za diabetes je pa recimo ene take čisto naravna stvar. Dej, predlagaj tem ljudem, naj se s tem spopadejo brez zdravil. 2. Jaz mojih zdravil ne jemljem za zabavo ampak, ker jih moram… Dozira mi jih strokovnjakinja. Antidepresivi načeloma rabijo dobrih šest mesecev, da polno začnejo delovat. In sigurno niso neke “happy pills”, kot spet velja popularno prepričanje. Pa se mi zdi, da je tudi to prišlo iz Ameriških filmov. Osebno nikoli ne bom pozabila - ko sem šla na tablete, je res vsak imel svoje strokovno mnenje... in spomnim se prijatelja, ki je bil takrat še bolj bežen kolega, ki je imel depresijo in je tudi šel pozno na tablete in je bil tiho in mi je rekel samo: "Je moglo bit pa res hudo, a?" No, od takrat je v bistvu moj najboljši moški prijatelj in ga bom imela iz dna srca rada za vedno, ne glede na to, kaj prinese življenje.
Dežela depresije (Avtor: splet)
Ampak skozi leta mojih stisk je mnogo pretrpela tudi moja družina. Tudi oni niso vedeli, niso razumeli, kaj se dogaja z mano. Skrbelo jih je zame. Mene je skrbelo, da jih skrbi zame in sem lagala, da sem v redu, da faks gre, da v Ljubljani ne cele dneve spim. Šele kakšni dobri dve leti nazaj, mi je mama povedala, kako so trpeli in bili ves čas v krču od skrbi, ker so se bali, da sem samomorilna. In vsakič, ko nisem in nisem dvignila telefona, so se bali, da sem naredila samomor. Mama veliko noči ni spala, sestra ji je nudila podporo in se jo po svojih najboljših močeh trudila mirit. Brat se je takrat trudil stati ob strani prijatelju, ki je poskušal naredit samomor in ni zmogel še odnosa z mano. O tem sva se končno pogovorila dobre tri mesece nazaj. Mnogo let je tako vse ves čas skrbelo zame in vse je močno prizadelo moje stanje - tudi zato, ker niso vedeli kako pomagati in so se počutili nemočni. Vsaj glede ene stvari bi jih takrat lahko pomirila - če bi me takrat vprašali, bi jim lahko povedala, da ne razmišljam o samomoru. Takrat ko je bilo hudo in še zdaj, ko je hudo, si želim, želim, želim, da ne bi obstajala. Ampak to ni isto. Res ni. In zase vem, da rabim prostor, da lahko to rečem. Velikokrat si želim, da ne bi obstajala. Ali da bi bila kot v Matrici - ko potegneš kabel ven, te tam ni več. Lahko bi ubežala svojim možganom in se spočila. Potem lahko grem spet nazaj. Ampak tisto, v čemer bodo računalniki zame vedno boljši od človeških možganov, je to, da imajo tipko za resetiranje. Sedaj, ko sem slaba, znam doma to povedat in včasih vidim mami v očeh hudo, hudo skrb in takrat ji povem, da mi je res hudo, da ne vem koliko časa bo trajalo in kako bo izgledalo ampak da bom vprašala za pomoč, če bom kaj potrebovala. In da če jo skrbi, če razmišljam o samomoru, da ne. In si oddahne.
Večinoma je zgodbe dobro začeti pri začetku… Tale se je začela s tem, kako me je premaknilo neko pričevanje. Zgodbe imajo svojo moč. In še nekaj se jih bo delilo med nas v prihodnjih tednih, vse do 10. oktobra, ko bomo obeleževali svetovni dan duševnega zdravja. Tudi moja zgodba se namreč še ni zaključila… In če bi tudi kdo drug rad delil svojo, če je koga tole še posebno nagovorilo, naj mi piše in lahko jo skupaj podelimo. To da drugim pokažemo svoje rane je, tako kot je to naredil tudi Kristus, včasih ogromno darilo.
Kje lahko najdem pomoč. (Avtor: Arhiv ZSKSS)
