Moj prvi skok s padalom
Ej, kaj vse ne pošnemo skavti!!! Skačemo tudi s padalom -
in to na poseben skavtski način.
Ni tako enostavno skočiti s padalom pri mojih letih! Sploh ne. Še posebej ne zato, ker je bil to moj prvi skok - brez posebnih telesnih in duševnih predpriprav, brez objave v medijih in rumenem tisku in brez tega, da bi prej naredila oporoko in se poslovila od svojih dragih ter od bližnjih in daljnih sorodnikov, od skavtov doma in v tujini, od sodelavcev v službi in od vseh tistih, ki jih imam rada in malo manj rada.
Prilika je bila idealna, vremenski pogoji ustrezni, avion pripravljen, padalo zloženo, vse je bilo zastonj, tudi kar nekaj firbcev je bilo tam okrog – pa sem šla skočit !!! Zgodilo se je na zelenem travniku sredi savudrijskega kampa v poznem sobotnem dopoldnevu ob močnem pripekanju poletnega sonca.
Avion je bil že parkiran na travnati pisti, levi in desni motor sta že komaj čakala, da začneta brneti. Moj spremljevalec mi je dal na rame težak nahrbtnik, v katerem je bilo zloženo padalo. Ob strani je visela vrvica. Zelo pomembna vrvica, me je poučil, tista za potegnit, da se padalo odpre. Zaradi boljše koncentracije in nemotene orientacije so mi čez glavo potegnili črno majico in v črno-črni temi se je začel moj podvig.
Zabrnel je levi motor, zabrnel je desni motor, letalo se je začelo hitro dvigati, pospeški so bili strašni, uf…, šlo je vedno višje, vedno višje,…. poleteli smo čez morje, pa malo proti Italiji, pa čez slovenski Piranski zaliv, pa še malo na hrvaško stran, šli obrnit čez Slovenijo in padli v hude nevihtne oblake. Turbulenca je bila močna, letalo se je stresalo in guncalo in padalo v črne, zelene, rumene in rdeče luknje. V mislih sem že molila Očenaš in se poslavljala od tega lepega sveta.
Pa se je vreme hvala Bogu hitro umirilo in prišel je veličastni trenutek : moj prvi skok s padalom !!!
Zašibila so se mi kolena, moj spremljevalec me je bodril: ena, dva, tri … potegni vrvico in ………… zdaj! Skoči!
In pristala sem na kolenih na zeleni travi sredi savudrijskega kampa in okrog se je razlegal skavtski aplavz! Sonce je še vedno močno pripekalo in Zinka je v kuhinji že ropotala z lonci. Publika je bila navdušena. Oba motorja sta bila pohvaljena in moj spremljevalec tudi.
Ja, tako je bilo to! Zadeva sploh ni bila enostavna in aplavz je bil zaslužen.
Bravo jaz!
Prilika je bila idealna, vremenski pogoji ustrezni, avion pripravljen, padalo zloženo, vse je bilo zastonj, tudi kar nekaj firbcev je bilo tam okrog – pa sem šla skočit !!! Zgodilo se je na zelenem travniku sredi savudrijskega kampa v poznem sobotnem dopoldnevu ob močnem pripekanju poletnega sonca.
Avion je bil že parkiran na travnati pisti, levi in desni motor sta že komaj čakala, da začneta brneti. Moj spremljevalec mi je dal na rame težak nahrbtnik, v katerem je bilo zloženo padalo. Ob strani je visela vrvica. Zelo pomembna vrvica, me je poučil, tista za potegnit, da se padalo odpre. Zaradi boljše koncentracije in nemotene orientacije so mi čez glavo potegnili črno majico in v črno-črni temi se je začel moj podvig.
Zabrnel je levi motor, zabrnel je desni motor, letalo se je začelo hitro dvigati, pospeški so bili strašni, uf…, šlo je vedno višje, vedno višje,…. poleteli smo čez morje, pa malo proti Italiji, pa čez slovenski Piranski zaliv, pa še malo na hrvaško stran, šli obrnit čez Slovenijo in padli v hude nevihtne oblake. Turbulenca je bila močna, letalo se je stresalo in guncalo in padalo v črne, zelene, rumene in rdeče luknje. V mislih sem že molila Očenaš in se poslavljala od tega lepega sveta.
Pa se je vreme hvala Bogu hitro umirilo in prišel je veličastni trenutek : moj prvi skok s padalom !!!
Zašibila so se mi kolena, moj spremljevalec me je bodril: ena, dva, tri … potegni vrvico in ………… zdaj! Skoči!
In pristala sem na kolenih na zeleni travi sredi savudrijskega kampa in okrog se je razlegal skavtski aplavz! Sonce je še vedno močno pripekalo in Zinka je v kuhinji že ropotala z lonci. Publika je bila navdušena. Oba motorja sta bila pohvaljena in moj spremljevalec tudi.
Ja, tako je bilo to! Zadeva sploh ni bila enostavna in aplavz je bil zaslužen.
Bravo jaz!
