Luč miru iz Betlehema dosegla višave
(Avtor: Marjeta Kos)
Priprave
Priprave na vzpon so potekale že tedne prej, saj pot ni lahka ter od pohodnika zahteva voljo, kondicijo in opremo. Najprej se je preko spletnih prijav osnoval tim željnih adrenalina, ki bi plamen skušali tudi letos ponesti do najbolj priljubljene slovenske koče. Sodelovali so mladi iz vse Slovenije, med katerimi je bilo največ skavtov. Že dva dni pred vzponom je na Združenju potekal sestanek, na katerem je bilo dorečeno vse glede vremena, prevoza, opreme, stroškov in načina prenosa ognja.
Zbor in blagoslov
Tako smo se v petek zbrali ob sedmi uri zjutraj na manjšem parkirišču ob prvi pešpoti. Začetek je bil slovesen in v skavtskem duhu. Blagoslov je opravil pater Tomaž Mikuš, ki nas je spremljal celo pot. Vseh 17 zbranih je nato natovorilo svoje razmeroma težke nahrbtnike in naredili smo prvi korak. Lučko so v začetku nosili trije člani v oljenkah, saj smo predvideli, da bo tak način prenosa plamena najbolj siguren.
Pot
V začetku pot ni bila zahtevna, saj ni bilo pretiranega vzpona. Okoli nas je še bila jutranja meglica, temperature pa pod ničlo. V dveh urah smo dosegli kočo pri Pastircih, kjer smo se malo okrepčali in prižgali tudi baklo. Prenos ognja s pomočjo bakle se nam je zdel smiseln, saj se ob vetru bolje obnese.
Sneg je že segal čez gležnje, vendar je bila gaz narejena, tako da pot ni predstavljala težav. Čez čas pa nas je obsvetilo sonce in nas spremljalo vse do vrha, tako da smo uporabili tudi sončno kremo. S tem se je dvignila temperatura in zapihal je rahel vetrič. Poleg tega je naraščal tudi naklon in s tem se je skupina bolj razpotegnila. Čeprav smo še vedno hodili dokaj skupaj, so se hitrejši člani vzpenjali hitreje.
Pot čez Kalvarijo je za vse zahtevala več vmesnih postankov, saj te sneg hitro utrudi, kljub narejeni gazi. Vrh smo dokončno dosegli okoli 13. ure.
Prihod in sprejem
Takoj po prihodu smo že spremljali zračno vajo policistov, ko je pilot helikopterja vadil pristanek na bližnjem pristajališču. Pozdravila sta nas tudi vremenarja, ki sta pravzaprav vojaška uslužbenca. Ti namreč redno opazujejo vreme ob koči in sporočajo v bazo. Te podatke potem mi zasledimo v medijih.
Pripravila sta nam topel čaj, in sicer po znižani ceni, saj smo do vrha ponesli plamen miru. V naši ekipi smo imeli tudi novinarko iz radia Ognjišče, ki je takoj poročala o dogajanju v studio. Nemalo zatem smo že imeli živo zvezo in bili v etru. Tisti, ki so plamen ponesli prvič, so lahko poročali o svojih občutjih.
Dva na vrh Triglava
Že kmalu po prihodu do koče sta se dva člana odločila, da nadaljujeta pot vse do vrha Triglava. Zaželeli smo jima srečno pot, sami pa smo po okrepčilu imeli s patrom mašo v kapelici Marije Snežne. Nato smo uživali ob pogledu na celo Slovenijo. Razgled je bil namreč prekrasen, ker je bilo nebo brez oblačka. Pozneje smo se poslovili od šestih pohodnikov, saj so se že isti dan vračali domov.
Prenočevanje in igre
Potem smo v koči ob druženju pojedli še skuhano govejo juho in nadaljevali s pomenkovanjem, kasneje pa tudi igranjem kart in ostalih iger. Spali smo na skupnih ležiščih, zjutraj pa vstali ob sedmi uri, saj nismo želeli zamuditi sončnega vzhoda. Ob jasnem in najprej ognjeno rdečem nebu, se je ob 7.38 izza vzhoda prikazalo sonce. Nekateri na ležalnikih, nekateri stoje, smo odprtih ust zrli v ta čudoviti pojav, ki je trajal nekaj minut.
Povratek
Po zajtrku smo spakirali, se zahvalili in posneli še nekaj skupinskih fotografij, nato pa se podali v dolino. Pot v je bila hitra in zabavna, saj smo se na posameznih odsekih lahko dričali po snegu.
Parkirišče smo dosegli nekaj minut čez 12. uro in imeli slovesen zaključek. Nasmejanih obrazov in toplih voščil smo nato nadaljevali vsak svojo pot.
Naj povem še to, da je ta podvig lahko šteti za uspeh, saj že 4 leta zaradi pretežkih vremenskih razmer Lučka ni uzrla najvišje ležeče slovenske kapelice. Vsi člani odprave smo na to ponosni in vam še naprej želimo veselo in uspešno novo leto 2012!
