Leni jeleni v Posočju
Most na Soči (zelen dan) (Avtor: Leni jeleni, KR 1)
Prejeli ste SMS sporočilo od: Gašper Markič
»Oj! Težko pričakovani teden je končno prišel. Jutri ob 7 se dobimo na železniški postaji. Ne pozabi na kopalke, 7 majic – jutri bela, denar, rutko, anorak … Imej prijetno noč pred bivakiranji"
»Naslednja postaja: Bohinjska Bistrica.« Miha je pod težo nahrbtnika omagal takoj ko je stopil z vlaka. Pa je imel s seboj res samo najnujnejše? To se je upravičeno spraševal tudi Matija, ki je v svojem nahrbtniku našel skriti zaklad. Vsi smo mu zavidali tiste tri kamne in si želeli, da bi bili mi srečni izbranci. Pa mogoče kdaj drugič …
Provreme je napovedovalo, da se bomo lahko ob dveh popoldne pred močnim soncem zaščitili samo s kopanjem v Bohinjskem jezeru, namesto tega pa smo premočeni od glave do peta (pa ne od jezera temveč od dežja) počasi nadaljevali pot do vznožja Komne. Nekateri so iz obupa dvignili palec in si tako pot skrajšali za nekaj minut. Proti večeru smo oprani in siti nič hudega sluteč zagrizli v strmino Komne. Nismo se namreč zavedali, da bo ta gora terjala najvišjega člana odprave. Gašper je proti vrhu že čutil bolečine v stopalu in kolenu. Zapustil nas je z obljubo, da se vrne.
Naslednji dan smo pot nadaljevali po prelepih vrhovih Julijcev (bolj MIMO njih) do Krnskega jezera in naprej v dolino Lepene. Končno smo lahko sezuli »gnojštamfarce« in občudovali žulje vseh oblik in velikosti. Pa kje je bil še cilj!! V Kal-Koritnici smo si postavili bivak in večer preživeli ob razvijanju naprave »Kebrferderber«, ki nam je nekoliko olajšala bivanje z brnečimi sostanovalci.
Že smo vsi prepoteni, umazani in predvsem dišeči, čakali primeren kraj za umivanje. Med kajakaši v Soči smo se končno lahko znebili naravnih dišav in ugotovili, da mogoče pa vendarle še nismo tako zagoreli.
Dnevi so se vrstili, vsak dan v drugačni barvi je naša odprava sopihala skozi kraje v Posočju. Nasmejali smo se Logu Čezsoškemu (zaradi neizgovorljivega imena), prespali na peščeni obali ob Soči (ki se je ponoči izkazala kot najbolj neudobno ležišče v celem tednu), v Drežnici na klopci pred hišo čakali lastnika trgovine, da se vrne iz T'mina in nam proda (zlata vredno) večerjo.
Nekajkrat na poti smo prebrodili Sočo, se kdaj pa kdaj poslovili od klanovca z drugimi obveznostmi, srečali Belgijske skavte, se izurili v postavljanju bivakov in se zadnjo noč uspešno izognili neurju s pomočjo župnika na Mostu na Soči, kjer smo se družili s klanovci iz Lj 5.
Tako je prišel zadnji dan našega tabora. Zapomnili si ga bomo po kartanju, skokih z mosta (posebej Miha je bil cel heroj), kosilu v gostilni (!?), »lahnem drncu« do železniške postaje in po vlaku natrpanem vseh mogočih skavtov.
Na letošnje popotovanje Lenih jelenov nas bodo na vseh naslednjih skavtskih dogodivščinah spominjali klinčki na rutkah. Vsi izpod rok izurjenih mojstrov, dodelani z izredno preciznostjo, eni z globokimi sporočili, drugi pa primerni za Tate modern.
