Potovalni tabor BOKSS Ptujski piceki: "Nočem zarje zaležati!"
(Avtor: Jože Mikulec)
1.dan
Kot romarji nekoč smo pred odhodom prišli v domačo cerkev, kjer je nas in naša romarska znamenja blagoslovil br. Jurij.
Naš tabor je bil nekaj posebnega že na začetku: avtomobile smo pustili doma in šli lepo na vlak.
Prva postaja je bila Ponikva, pot smo nadaljevali proti Slomu, kjer smo na Slomškovi domačiji preživeli prvi popoldan in tu tudi prespali, seveda po zaslugi prijaznega g. župnika s Ponikve.
Najprej nam je bil predstavljen tabor, potem sta Brane in Klaudija pripravila večerjo, ostali pa smo jima izbirali skavtsko ime, ki bi ga naj dobila v naslednjih dneh.
2.dan: „Sveta vera ...“
Ker smo se malo bali vročine in ker seveda nismo hoteli zaležati zarje, smo v petek vstali res zelo zgodaj in se podali mimo sv. Ožbalta proti Ponikvi. Ogledali smo si cerkev, del hrasta iz Slomškovega otroštva pod katerim se je dogajala nedeljska šola in se ustavili ob križu na mestu, kjer je bil nekoč grob Slomškovih staršev. Strma pot nas je potem vodila na sv. Uršulo, nato skozi tudi strme Grušce do Žičke kartuzije. Po poti nas je br. Milan vzpodbujal k posnemanju Slomška v veri, ki mu je bila to velika vrednota in je bila tema tega dneva.
Prispeli smo do Žičke kartuzije. Za prenočišče smo to pot opravili služenje, nato pa smo skuhali večerjo v naši novi pridobitvi, v kotlu, ki je potoval ves čas na Branetovem hrbtu.
V razvalinah stare samostanske cerkve smo pripravili slovesno mašo s podelitvijo skavtskih imen; že malo v mraku, s svečkami in v pričakovanju. Kaj so nama skuhali? Kakšna bodo najina imena? To sta se najbrž spraševala Brane in Klaudija.
Zdaj ni več skrivnost: dobili smo Navihano srako in Dobrovoljnega kavrana. Po veselem praznovanju pa spat. Jutri nas spet čaka dolga pot.
3.dan: „Ziblje mati in mu poje ...“
Pred samostanskim zidom Žičke kartuzije, od katere smo se zgodaj zjutraj poslovili, smo s križem začeli sv. mašo, ki se je vpletala v dogodke celega dne. Dan je bil namenjen razmišljanju o materi, ki jo je Slomšek zelo ljubil in spoštoval. Kar nekajkrat nas je na poti nagovorila k dobremu, spodbudila k molitvi, potrpela je tudi ob kakšni naši razposajenosti.
Pot nas je vodila od kartuzije preko Brdc, kraja, kjer je bila rojena Slomškova mati, čez Črešnjice do Frankolovega. Tu smo si ogledali cerkev, si dopolnili zaloge in se podali proti romantični Rakovi stezi.
„Kje pa bomo nocoj spali?“
„V hotelu z milijon zvezdicami,“ je bil kratek odgovor voditeljev, ko smo prišli do kozolca pri domačiji prijazne gospe Štefke na Rakovi stezi. Stvar je bila jasna, spimo na kozolcu.
Skuhali smo večerjo, dobili nekaj obiskov iz vasi, potem pa si tako mimogrede, brez kakšnega truda pripravili zelo prijeten večer ob ognju, pod zvezdnatim nebom, z veliko smeha, z novimi domislicami, ki dopolnjujejo one naše stare.
Pred spanjem smo prejeli še blagoslov in tako zaključili tudi sv. mašo.
4.dan: „Domovina je naša ljuba mati!“
V nedeljo smo se podali proti Novi cerkvi, kjer je bil Slomšek kaplan. Tema dneva je bila domovina kot velik dar in skupaj s Slomškom smo razmišljali o tem, da je ne cenimo dovolj.
V gozdu smo našli lep kotiček za zadnjo mašo na tem taboru. Že na začetku smo na pot dobili popotno torbico s knjižico tabora, kjer je bil prostor tudi za „ex voto“. Vsak je svojega uporabil za naključno izbran del maše. Sledila je še preverba tabora, ogled cerkve v Novi cerkvi, kosilo in pot z avtobusom do Celja, tam pa na vlak in domov na Ptuj. Doma sta nam dobrodošlico (sicer brez rdečega tepiha) pripravila Jani in Tatjana, ki tokrat nista mogla z nami.
Kaj naj še rečem na koncu?
Bilo je lepo spoznavati prijazne ljudi, ki so nam dali streho nad glavo, nam omogočili lepo in koristno služenje, prinesli kruh, nam pomagali, da nismo ostali brez hrane, nam ponudili kozarec vode ali celo vina in dišečo jutranjo kavo, nam in našim nahrbtnikom namenili mogoče malo začuden (nekateri smo že hmmm ... vseeno malo v letih), a prijazen pogled. Hvaležno se jih spominjam. Bilo je veliko čudovitih doživetij, okrepili smo se tako telesno in duhovno. Skavtski duh sedaj kar veje iz nas!
Najlepše pa je bilo naše druženje, naše romanje in navdušenje na koncu. Ponosno smo stopali po poteh bl. Slomška, mogoče molili na istem kraju, občudovali isto naravo in se veselili Božjega stvarstva ob krasnem sončnem zahodu, prav tako kot nekoč on. Hvala Bogu za Slomška!
Hvala tudi vam bratje in sestre skavti za vse, kar smo skupaj doživeli na tem taboru; da smo bili pripravljeni, da smo hoteli in zmogli!
