Jesenovanje A si upaš?
V petek, 24.10., smo se kamniški noviciat odpravili svojemu prvemu podvigu naproti – odpeljali smo se na jesenovanje v našo skavtsko hišo v Trboje. Zadali smo si, da na svojih hrbtih (kolesih) s seboj odnesemo vse, kar bomo potrebovali. Tako smo na sedem koles naložili 12 šotork, 11l mleka, 7 kg moke, 4 kg krompirja, 2 sekiri, 6 kilogramski kotel, kitaro, pa še malo morje stvari.
Celo uro po načrtovanem odhodu (klasika) smo se odpravili na pot. Minila je brez večjih nezgod, zato pa z več manjšimi. V trdi temi smo prispeli na cilj, kjer smo se takoj lotili dela (beri: voditelj Tomi nas je naučil peči kruh). Zvečer je sledilo dokaj sproščeno kovanje pravil letošnje »igre«, ki se je počasi prevesilo v zabavni večer. Ob polnoči je bil kruh pečen, mi pa smo odšli spat.
Zjutraj smo pojedli zajtrk, nato pa smo se s težkimi srci (in ruzaki) za več kot 24 ur poslovili od hiše – bil je čas, da se znajdemo sami. Napočil je čas za trdo delo. Tistega dopoldneva smo postavili bivak, zgradili ognjišče, za povrh pa še oltar. Nato smo se usedli k težko zasluženemu kosilu, ki sicer ni uspelo čisto po pričakovanjih, a za prvo pečenje pizze na ognju je bilo v redu. Po kosilu sta imela voditelja Tomi in Tea za nas pripravljenega še nekaj dela – postavili smo »vizijo« našega noviciata. Ker smo prvi noviciat iz Kamnika po zelo dolgem času, smo morali močno poprijeti za delo. To noč smo se odločili preživeti pod milim nebom, zato smo odšli spat ob smešno zgodnji uri, ki jo bomo zadržali zase.
Noč v bivaku je bila malce neudobna, predvsem pa precej hladna, a prestali smo jo vsi.
Zjutraj se je voditeljica Tea kar precej namučila, da je nas zaspance spravila pokonci. Zajtrku je sledila maša z našim p. Petrom – maša v krogu devetih je kar zanimiva izkušnja. Po maši smo dokončali delo, ker nas je prejšnji večer premagal spanec, nato pa smo pospravili za seboj in se pa 30ih urah vrnili v civilizacijo (se odpeljali na 10 minutno vožnjo s kolesom do naše hiše).
Sledilo je slavnostno kosilo, ki nam je vzelo kar nekaj časa. Po kosilu pa mogoče še najbolj zanimiv dogodek celotnega jesenovanja – dogovorili smo se za ime noviciata! Ampak ga še ne izdamo, ker še ni uradno potrjeno s strani našega »ministrskega predsednika« Tomija.
V Kamnik smo se ponovno odpravili s kolesi, vožnja pa je bila zaradi manjše količine hrane precej lažja. Na cilj smo zadnji štirje preživeli prispeli v zgodnjih večernih urah.
Za konec pa še: A si upate? ;)
Zjutraj smo pojedli zajtrk, nato pa smo se s težkimi srci (in ruzaki) za več kot 24 ur poslovili od hiše – bil je čas, da se znajdemo sami. Napočil je čas za trdo delo. Tistega dopoldneva smo postavili bivak, zgradili ognjišče, za povrh pa še oltar. Nato smo se usedli k težko zasluženemu kosilu, ki sicer ni uspelo čisto po pričakovanjih, a za prvo pečenje pizze na ognju je bilo v redu. Po kosilu sta imela voditelja Tomi in Tea za nas pripravljenega še nekaj dela – postavili smo »vizijo« našega noviciata. Ker smo prvi noviciat iz Kamnika po zelo dolgem času, smo morali močno poprijeti za delo. To noč smo se odločili preživeti pod milim nebom, zato smo odšli spat ob smešno zgodnji uri, ki jo bomo zadržali zase.
Noč v bivaku je bila malce neudobna, predvsem pa precej hladna, a prestali smo jo vsi.
Zjutraj se je voditeljica Tea kar precej namučila, da je nas zaspance spravila pokonci. Zajtrku je sledila maša z našim p. Petrom – maša v krogu devetih je kar zanimiva izkušnja. Po maši smo dokončali delo, ker nas je prejšnji večer premagal spanec, nato pa smo pospravili za seboj in se pa 30ih urah vrnili v civilizacijo (se odpeljali na 10 minutno vožnjo s kolesom do naše hiše).
Sledilo je slavnostno kosilo, ki nam je vzelo kar nekaj časa. Po kosilu pa mogoče še najbolj zanimiv dogodek celotnega jesenovanja – dogovorili smo se za ime noviciata! Ampak ga še ne izdamo, ker še ni uradno potrjeno s strani našega »ministrskega predsednika« Tomija.
V Kamnik smo se ponovno odpravili s kolesi, vožnja pa je bila zaradi manjše količine hrane precej lažja. Na cilj smo zadnji štirje preživeli prispeli v zgodnjih večernih urah.
Za konec pa še: A si upate? ;)
