Jaaaaaaaaaaaaaaa .............. uspelo mi je!
Hoja po žerjavici namreč oziroma Feuerlauf. Tako to imenujejo Avstrijci. Na gradu Limberg, sredi čudovitega zelenja, v skavtskem vremenu smo v teh dveh dneh doživeli veliko presenečenj...
Prvo presenečenje je bil dež, ki je vztrajno padal od Ljubljane do Limberga. Pokrajina je bila umita, vožnja počasnejša, Skippyjeva navodila pa tako natančna, da smo se pripeljali naravnost pred grajska vrata. Proslava se je začela, ko smo stopili v viteško dvorano čudovitega podeželskega dvorca. En govor, pa drugi govor, pa pregled njihovega dela, pa načrti za naprej, pa tretji govor in na koncu častna priznanja. Čudovito skavtsko lilijo, ki jo simbolično objemata dve roki,je dobila tudi Ester v znak priznanja za delo na področju Alpe Adria. Eno lepo presenečenje je bilo to.
Avstrijci iz bratovščine St.Georg (=Sv. Jurij) Graz 5 so praznovali 20-letnico svojega obstoja. Kot višek praznovanja je bila za sobotni večer napovedana hoja po žerjavici – s temeljitimi in resnimi predpripravami. Priprave so se začele po poznem skupnem kosilu, ko smo zložili v dolgo skladovnico 3 kubike bukovih klafter, jih pošpricali s Brennenpaste in prižgali mogočen ogenj. Sledila je resna mentalna priprava s posebnim trenerjem: temeljita razlaga, kaj pomeni hoja po žerjavici, kakšne posledice ima in čemu je namenjena, pa dihalne vaje z učenjem pravilnega dihanja, sprostitveni »smejalni« trening, pogled v lastno notranjost na svojo pozitivno in negativno stran, vprašanja in odgovori, dvomi in pričakovanja, refleksna masaža stopal, umiritev ob zvokih afriškega bobna .... in ... in napočil je veliki trenutek. Šli smo spet tja na travnik, kjer se je kup drv spremenil v preprogo žareče žerjavice.
Žareč tepih je čakal. Okrog njega je bilo prijetno vroče in deževne kapljice so hladile razgrete glave. Napetost je naraščala. Še zadnji napotki, nekaj zadnjih pogumnih krikov, glasno odštevanje od deset nazaj in .... prvi tek čez žerjavico, pa drugi in tretji in četrti, .... glasno bodrenje in aplavz in glas bobna. Napočil je tudi moj veliki trenutek! Skippy me je prijel za roko in stekla sva po žareči preprogi. Hura! Uspelo mi je!!! Bilo je tako neverjetno, da z bosimi nogami tečem po žerjavici, tako polno nekega posebnega občutja zmagoslavja, da sem morala poskusiti še enkrat. Sama. Jaaaaaaaaaa...... uspelo mi je! Mokra trava na drugi strani je bila pravi balzam, moji podplati pa so ostali celi in brez opeklin. Presenečenje je bilo popolno.
Prespali smo v grajski sobani, ki ni bila čisto nič grajska, ampak zelo skavtska. V gradu, ki je od leta 1932 mladinski dom, velikokrat domujejo tudi avstrijski skavti.
V nedeljo dopoldne smo imeli srečanje Alpe Adria in Avstrijci so me presenetili s svojo pripravljenostjo za intenzivno sodelovanje in učenja slovenskega jezika. Sami so priznali, da so že »okuženi« s temi skupnimi druženji. Sledila je ena krasna maša v grajski kapeli ob sodelovanju godbe na pihala iz sosednje župnije Wies. Ampak to je že druga zgodba, ki je srečanju in praznovanju dala poseben pečat.
Bilo je zares lepo. Hvala vsem za vse in čestitke Skippyju za odlično opravljen praktični del visoke skavtske šole.
Avstrijci iz bratovščine St.Georg (=Sv. Jurij) Graz 5 so praznovali 20-letnico svojega obstoja. Kot višek praznovanja je bila za sobotni večer napovedana hoja po žerjavici – s temeljitimi in resnimi predpripravami. Priprave so se začele po poznem skupnem kosilu, ko smo zložili v dolgo skladovnico 3 kubike bukovih klafter, jih pošpricali s Brennenpaste in prižgali mogočen ogenj. Sledila je resna mentalna priprava s posebnim trenerjem: temeljita razlaga, kaj pomeni hoja po žerjavici, kakšne posledice ima in čemu je namenjena, pa dihalne vaje z učenjem pravilnega dihanja, sprostitveni »smejalni« trening, pogled v lastno notranjost na svojo pozitivno in negativno stran, vprašanja in odgovori, dvomi in pričakovanja, refleksna masaža stopal, umiritev ob zvokih afriškega bobna .... in ... in napočil je veliki trenutek. Šli smo spet tja na travnik, kjer se je kup drv spremenil v preprogo žareče žerjavice.
Žareč tepih je čakal. Okrog njega je bilo prijetno vroče in deževne kapljice so hladile razgrete glave. Napetost je naraščala. Še zadnji napotki, nekaj zadnjih pogumnih krikov, glasno odštevanje od deset nazaj in .... prvi tek čez žerjavico, pa drugi in tretji in četrti, .... glasno bodrenje in aplavz in glas bobna. Napočil je tudi moj veliki trenutek! Skippy me je prijel za roko in stekla sva po žareči preprogi. Hura! Uspelo mi je!!! Bilo je tako neverjetno, da z bosimi nogami tečem po žerjavici, tako polno nekega posebnega občutja zmagoslavja, da sem morala poskusiti še enkrat. Sama. Jaaaaaaaaaa...... uspelo mi je! Mokra trava na drugi strani je bila pravi balzam, moji podplati pa so ostali celi in brez opeklin. Presenečenje je bilo popolno.
Prespali smo v grajski sobani, ki ni bila čisto nič grajska, ampak zelo skavtska. V gradu, ki je od leta 1932 mladinski dom, velikokrat domujejo tudi avstrijski skavti.
V nedeljo dopoldne smo imeli srečanje Alpe Adria in Avstrijci so me presenetili s svojo pripravljenostjo za intenzivno sodelovanje in učenja slovenskega jezika. Sami so priznali, da so že »okuženi« s temi skupnimi druženji. Sledila je ena krasna maša v grajski kapeli ob sodelovanju godbe na pihala iz sosednje župnije Wies. Ampak to je že druga zgodba, ki je srečanju in praznovanju dala poseben pečat.
Bilo je zares lepo. Hvala vsem za vse in čestitke Skippyju za odlično opravljen praktični del visoke skavtske šole.
