Dogodivščine strica Dennya
Stric Denny je že star mož pri skavtih, ki počasi že razmišlja o umiku. In kot vsak starček, se tudi on rad pohvali s skavtskimi dogodivščinami v mlajših letih. Prišlo je leto, ko je rekel, da bo zadnje leto deloval v veji PP (tako je vsaj mislil), potem pa se umaknil in stvar prepustil mladim voditeljem. To leto je imel za sovoditelja nadobudnega in ambicioznega skavta - recimo da mu je ime Jaka. Nekega dne sta se dobila pri Dennyu, jedla kremšnite in se pogovarjala. Pogovor je nanesel na krajo zastave in seveda, stric Denny je povedal zgodbo:
Stric Denny je že star mož pri skavtih, ki počasi že razmišlja o umiku. In kot vsak starček, se tudi on rad pohvali s skavtskimi dogodivščinami v mlajših letih. Prišlo je leto, ko je rekel, da bo zadnje leto deloval v veji PP (tako je vsaj mislil), potem pa se umaknil in stvar prepustil mladim voditeljem. To leto je imel za sovoditelja nadobudnega in ambicioznega skavta - recimo da mu je ime Jaka. Nekega dne sta se dobila pri Dennyu, jedla kremšnite in se pogovarjala. Pogovor je nanesel na krajo zastave in seveda, stric Denny je povedal zgodbo: (Avtor: Danijel mrvoš)
Denny: "Ou, ja, zastave. To so dogodivščine. Adrenalin, noč, akcija..."
Jaka: "Ja, vem, sem že velikokrat kradel."
Denny: "Edino prav. In ti kar kradi še naprej. Spomnim se svojega prvega leta kot voditelj."
Jaka pomisli: 'Hm, prihaja nova zgodba. Še dobro, da imam kremšnito. Škoda samo, da je le ena.'
Denny: "En dan smo se dogovorili z eno četo, da gremo skupaj krast zastavo njihovemu klanu. Na dogovorjenemu mestu smo se dobili, se odpeljali v bližino njihovega tabora in tam nas je čakal klanovodja, ki nam je povedal pravila. Noč je bila že pozna, mi se preoblečemo, počakamo na uro in se odpravimo v gozd. Veš, saj ti lahko povejo še tako dobra navodila, kje se nahajajo (približno 300 m v to smer - in kaže s prstom nekam v gozd), v temi je vsaka krava črna. Po ene pol ure korakanja in plazenja po gozdu smo le dobili smerokaz: odsev ognja. Dogovorimo se za taktiko: pol nas je šlo na eno stran. To smo bili tisti, ki smo rekli, da bomo poskusili ukrast zastavo. Druga polovica je bila na drugi strani. Njihova naloga je bila naredit en hrušč in odvrnit branilce na drugo stran. Ležimo tako razdeljeni okrog tabora, in čeprav je druga skupina dobro opravljala svojo nalogo s hruščem, se tisti dve stražarki nista zmedli (pa naj še kdo reče, da ženske ne znajo stražit). Ena je iskala okrog, druga pa je ves čas stala pri zastavi, ki je bila privezana na eno vejo. Noč je tako tekla naprej in skozi praprot in grmovje sem prilezel ene 5 m do zastave, ampak nisem se upal skočit in jo vzet ravno zaradi tiste stražarke."
Jaka spet pomisli: 'Reva. Ženske se je bal.'
Denny: "Enkrat je le prišel trenutek: stražarka se je odmaknila od zastave. Jaz se dvignem, da bom "zalaufal", ko me naekrat prestraši šum iz desne: en moj sonapadalec je tudi izkoristil priložnost, se zalaufal, utrgal vejo z zastavo in začel teč... ...proti meni - stražarka pa za njim. Jaz se vržem na tla, roke sem dal pod kapuco in obležal pri miru. Sonapadalec priteče in ker me ni opazil, je stopil na moj križ in tekel dalje. Za njim je tekla pa stražarka: tudi ona me ni opazila, ampak je stopila na moje stegno in tekla dalje. In ko človek leži med grmovjem in praprotom na tleh, premražen, moker in dvakrat pohojen, pomisli: 'Pa kaj sem res tako podoben korenini ali kaj? Vsi hodijo po meni, pa me nobeden ne opazi.' No, nisem hotel več preverjat svoje kamuflaže. Vstal sem in se skozi noč in gozd "zalafual" proti naši bazi."
Jaka: "Ja, jaz se tudi čudim, a te niso opazili. Konec koncev je to bila kar veliiiika 'korenina.' Hehehe."
Denny: "Hehehe, ja, dobra obleka naredi svoje."
Jaka pomisli: 'Ja, pa ravno ti si se preoblekel v korenino. To bi rad videl.'
Denny nadaljuje: "No, ko smo se v bazi vsi zbrali, sem tega napadalca vprašal, ali je sploh opazil, da me je pohodil, in mi reče: "Ne, kje si pa bil?" In drugo jutro smo se dobili s tem klanom in sem tudi to stražarko vprašal, če je sploh opazila, da me je pohodila. Tudi ona je rekla, da ne. Ampak na koncu se je dobro izšlo. Zastava je bila naša, dva so nam ujeli, dobili smo zajtrk in vsi utrujeni odšli domov."
Jaka in Denny sta tako govorila še kake pol ure, ampak to je zaenkrat dovolj, a ne?
Stric Denny je že star mož pri skavtih, ki počasi že razmišlja o umiku. In kot vsak starček, se tudi on rad pohvali s skavtskimi dogodivščinami v mlajših letih. Prišlo je leto, ko je rekel, da bo zadnje leto deloval v veji PP (tako je vsaj mislil), potem pa se umaknil in stvar prepustil mladim voditeljem. To leto je imel za sovoditelja nadobudnega in ambicioznega skavta - recimo da mu je ime Jaka. Nekega dne sta se dobila pri Dennyu, jedla kremšnite in se pogovarjala. Pogovor je nanesel na krajo zastave in seveda, stric Denny je povedal zgodbo: (Avtor: Danijel mrvoš)
Jaka: "Ja, vem, sem že velikokrat kradel."
Denny: "Edino prav. In ti kar kradi še naprej. Spomnim se svojega prvega leta kot voditelj."
Jaka pomisli: 'Hm, prihaja nova zgodba. Še dobro, da imam kremšnito. Škoda samo, da je le ena.'
Denny: "En dan smo se dogovorili z eno četo, da gremo skupaj krast zastavo njihovemu klanu. Na dogovorjenemu mestu smo se dobili, se odpeljali v bližino njihovega tabora in tam nas je čakal klanovodja, ki nam je povedal pravila. Noč je bila že pozna, mi se preoblečemo, počakamo na uro in se odpravimo v gozd. Veš, saj ti lahko povejo še tako dobra navodila, kje se nahajajo (približno 300 m v to smer - in kaže s prstom nekam v gozd), v temi je vsaka krava črna. Po ene pol ure korakanja in plazenja po gozdu smo le dobili smerokaz: odsev ognja. Dogovorimo se za taktiko: pol nas je šlo na eno stran. To smo bili tisti, ki smo rekli, da bomo poskusili ukrast zastavo. Druga polovica je bila na drugi strani. Njihova naloga je bila naredit en hrušč in odvrnit branilce na drugo stran. Ležimo tako razdeljeni okrog tabora, in čeprav je druga skupina dobro opravljala svojo nalogo s hruščem, se tisti dve stražarki nista zmedli (pa naj še kdo reče, da ženske ne znajo stražit). Ena je iskala okrog, druga pa je ves čas stala pri zastavi, ki je bila privezana na eno vejo. Noč je tako tekla naprej in skozi praprot in grmovje sem prilezel ene 5 m do zastave, ampak nisem se upal skočit in jo vzet ravno zaradi tiste stražarke."
Jaka spet pomisli: 'Reva. Ženske se je bal.'
Denny: "Enkrat je le prišel trenutek: stražarka se je odmaknila od zastave. Jaz se dvignem, da bom "zalaufal", ko me naekrat prestraši šum iz desne: en moj sonapadalec je tudi izkoristil priložnost, se zalaufal, utrgal vejo z zastavo in začel teč... ...proti meni - stražarka pa za njim. Jaz se vržem na tla, roke sem dal pod kapuco in obležal pri miru. Sonapadalec priteče in ker me ni opazil, je stopil na moj križ in tekel dalje. Za njim je tekla pa stražarka: tudi ona me ni opazila, ampak je stopila na moje stegno in tekla dalje. In ko človek leži med grmovjem in praprotom na tleh, premražen, moker in dvakrat pohojen, pomisli: 'Pa kaj sem res tako podoben korenini ali kaj? Vsi hodijo po meni, pa me nobeden ne opazi.' No, nisem hotel več preverjat svoje kamuflaže. Vstal sem in se skozi noč in gozd "zalafual" proti naši bazi."
Jaka: "Ja, jaz se tudi čudim, a te niso opazili. Konec koncev je to bila kar veliiiika 'korenina.' Hehehe."
Denny: "Hehehe, ja, dobra obleka naredi svoje."
Jaka pomisli: 'Ja, pa ravno ti si se preoblekel v korenino. To bi rad videl.'
Denny nadaljuje: "No, ko smo se v bazi vsi zbrali, sem tega napadalca vprašal, ali je sploh opazil, da me je pohodil, in mi reče: "Ne, kje si pa bil?" In drugo jutro smo se dobili s tem klanom in sem tudi to stražarko vprašal, če je sploh opazila, da me je pohodila. Tudi ona je rekla, da ne. Ampak na koncu se je dobro izšlo. Zastava je bila naša, dva so nam ujeli, dobili smo zajtrk in vsi utrujeni odšli domov."
Jaka in Denny sta tako govorila še kake pol ure, ampak to je zaenkrat dovolj, a ne?
+4
