BOKSS Grosuplje: Umazani, mokri, blatni, razkuštrani, ... a uspelo nam je
Kar nekaj članov BOKSS Grosuplje ima svoje otroke med mladimi skavti. Ko smo prišli na dan odprtih vrat naše čete v Sajevec pri Ribnici, smo že imeli v glavi peklenski načrt za krajo zastavo. Rečeno storjeno.
Dogovorili smo se za sredo in se dobili pri Marini ob desetih zvečer. Popili smo še vsak svojo kavico, da nas ne bi spanec preveč zdelal in izdelali načrt.
Kar nekaj članov BOKSS Grosuplje ima svoje otroke med mladimi skavti. Ko smo prišli na dan odprtih vrat naše čete v Sajevec pri Ribnici, smo že imeli v glavi peklenski načrt za krajo zastavo. Rečeno storjeno.
Dogovorili smo se za sredo in se dobili pri Marini ob desetih zvečer. Popili smo še vsak svojo kavico, da nas ne bi spanec preveč zdelal in izdelali načrt. (Avtor: Anton Lampret)
Pri naših otrocih – bivših skavtih smo se pozanimali glede taktike kraje. Po izmenjavi mnenj smo se odločili za taktiko, ki se je izkazala za zelo uspešno. Po prihodu v vas Sajevec nas je pri zadnjih hišah presenetil neznanec, ki nas je opazoval in z baterijo posvetil v tabor, češ, da je dal mladim skavtom signal, da prihajajo tatovi. Ker nismo vedeli, če je to zares storil, smo se kar malo jezili.
Po nekaj minutah hoje smo prišli pred tabor. Vse je bilo tiho, le črički, zajčki in mi – tatovi ter mladi skavti smo bili v gmajni.
Razdelili smo se v dve skupini. Skupina sedmih skavtov je pričela napad z leve strani, eden od nas (zato smo določili Toneta) pa je odšel po gostem goščavju po desni strani. Od severa in z juga tabora pa tako ali tako dostop ni bil možen, ker je bila ena sama goličava.
Krenili smo v gozd, zatem pa v gosto grmovje in močvirje. Bilo je prav zanimivo. Vsakih nekaj metrov je bil jarek, v teh jarkih pa je bilo kdaj samo blato, včasih tudi voda, včasih mogoče tudi kaj drugega, vendar se k sreči ponoči ni nič videlo.
Straža nas je kmalu zaznala, bilo nas je sedem in mladi skavti so nam pozneje povedali, da smo bili kar glasni tatovi. Pa kaj ne bi bili, naredil si le nekaj premikov, po vseh štirih, pa si bil ves blaten, hoditi pa tako ali tako nisi mogel, ker si prej ali slej padel v jarek.
Ker nismo predvideli situacije, se kljub tehniki (mobitelom) nismo spomnili, da bi lahko imeli z našim Tonetom vezo vsaj po mobitelu, da bi vedeli, kaj se z njim sploh dogaja. Pozneje smo izvedeli, da je Tone hodil po več kot dva metra visoki travi, po močvirju in po vodi do kolen. Tako smo se premikali okrog tabora in čakali, čakali….
Ko je odbila ura polnoč in čez, se je Slavka odločila, da je čakanja dovolj. Stekla je na območje tabora in se žrtvovala za začetek akcije. Straža jo je ujela, medtem pa je Tone skočil in zasede in hop ... zastava je bila naša.
Zapustil je taborni prostor, sklican je bil alarm, skratka postalo je živahno kot le kaj. Ker smo morali naslednje jutro v službo in k živini v hleve, smo bili prisiljeni z mladimi skavti čimprej skleniti dogovor. Po dogovarjanju z mladimi pogajalci smo jim mi zastavo vrnili, mladi skavti pa so nas za odkupnino popeljali s »karjolo« do ceste, kjer je vstop v tabor. To jim sicer ni bilo najbolj všeč, toda glede na to, da so tam bili sami močni fantje, odrasli skavti in skavtinje pa tudi sami »fejst« in ne preveč debeli, smo bili deležni nekaj voženj s »karjolo«. K sreči se je vse skupaj končalo brez nezgod.
Nato smo mladim skavtom dali še nekaj posladkov: res veliko lubenico, čokolado in ananas. Ob slovesu okrog dveh zjutraj smo vsi skupaj izgledali kar zadovoljni, oni z našimi dobrotami in s tem, da so dobili zastavo nazaj, mi pa z dejstvom, da se bomo končno odpravili domov k zasluženemu počitku.
Toda Bog kaznuje tistega, ki ne dela dobro. Ko je naslednje jutro eden izmed skavtov odhajal v službo, je ugotovil, da nima denarnice. Preiskal je ves avtomobil, vse mogoče žepe, toda denarnice ni bilo. Ugotovil je, da je skoraj gotovo ostala nekje v goščavju v bližini skavtskega tabora.
Naslednji večer po kraji zastave se je moral tako tat vrniti na kraj zločina vsaj 40 km daleč, ponovno priznati svojo napako in voditelji tabora so mu pomagali pri iskanju denarnice. Akcija je bila uspešna, denarnico je Domen k sreči našel v prvem jarku ob tabornem prostoru, kjer k sreči ni bilo vode, le malo blata. Tako je bil greh odraslih skavtov poplačan, mladi skavti pa so v zahvalo dobili denar za sladoled.
S krajo zastave smo poskušali že nekajkrat, pa nam je doslej ni uspelo ukrasti. Letos se nam je to posrečilo in bili smo ponosni nase. Pa še nekaj smo se naučili: da moramo vredne stvari puščati doma ali pa na varnem mestu. In ko smo naslednji dan prišli iskat denarnico, smo zopet srečali tistega gospoda, ki je prejšnji večer po našem mnenju »alarmiral« skavte. Spoznali smo, da se je ponorčeval iz nas, mi pa smo mu »skoraj« verjeli.
Akcija je na nas pustila kar vidne sledove, saj smo bili umazani, mokri, blatni, razkuštrani, ... a veseli. Sicer pa mladim skavtom sporočamo, da se vidimo v "naslednji vojni".
Kar nekaj članov BOKSS Grosuplje ima svoje otroke med mladimi skavti. Ko smo prišli na dan odprtih vrat naše čete v Sajevec pri Ribnici, smo že imeli v glavi peklenski načrt za krajo zastavo. Rečeno storjeno.
Dogovorili smo se za sredo in se dobili pri Marini ob desetih zvečer. Popili smo še vsak svojo kavico, da nas ne bi spanec preveč zdelal in izdelali načrt. (Avtor: Anton Lampret)
Po nekaj minutah hoje smo prišli pred tabor. Vse je bilo tiho, le črički, zajčki in mi – tatovi ter mladi skavti smo bili v gmajni.
Razdelili smo se v dve skupini. Skupina sedmih skavtov je pričela napad z leve strani, eden od nas (zato smo določili Toneta) pa je odšel po gostem goščavju po desni strani. Od severa in z juga tabora pa tako ali tako dostop ni bil možen, ker je bila ena sama goličava.
Krenili smo v gozd, zatem pa v gosto grmovje in močvirje. Bilo je prav zanimivo. Vsakih nekaj metrov je bil jarek, v teh jarkih pa je bilo kdaj samo blato, včasih tudi voda, včasih mogoče tudi kaj drugega, vendar se k sreči ponoči ni nič videlo.
Straža nas je kmalu zaznala, bilo nas je sedem in mladi skavti so nam pozneje povedali, da smo bili kar glasni tatovi. Pa kaj ne bi bili, naredil si le nekaj premikov, po vseh štirih, pa si bil ves blaten, hoditi pa tako ali tako nisi mogel, ker si prej ali slej padel v jarek.
Ker nismo predvideli situacije, se kljub tehniki (mobitelom) nismo spomnili, da bi lahko imeli z našim Tonetom vezo vsaj po mobitelu, da bi vedeli, kaj se z njim sploh dogaja. Pozneje smo izvedeli, da je Tone hodil po več kot dva metra visoki travi, po močvirju in po vodi do kolen. Tako smo se premikali okrog tabora in čakali, čakali….
Ko je odbila ura polnoč in čez, se je Slavka odločila, da je čakanja dovolj. Stekla je na območje tabora in se žrtvovala za začetek akcije. Straža jo je ujela, medtem pa je Tone skočil in zasede in hop ... zastava je bila naša.
Zapustil je taborni prostor, sklican je bil alarm, skratka postalo je živahno kot le kaj. Ker smo morali naslednje jutro v službo in k živini v hleve, smo bili prisiljeni z mladimi skavti čimprej skleniti dogovor. Po dogovarjanju z mladimi pogajalci smo jim mi zastavo vrnili, mladi skavti pa so nas za odkupnino popeljali s »karjolo« do ceste, kjer je vstop v tabor. To jim sicer ni bilo najbolj všeč, toda glede na to, da so tam bili sami močni fantje, odrasli skavti in skavtinje pa tudi sami »fejst« in ne preveč debeli, smo bili deležni nekaj voženj s »karjolo«. K sreči se je vse skupaj končalo brez nezgod.
Nato smo mladim skavtom dali še nekaj posladkov: res veliko lubenico, čokolado in ananas. Ob slovesu okrog dveh zjutraj smo vsi skupaj izgledali kar zadovoljni, oni z našimi dobrotami in s tem, da so dobili zastavo nazaj, mi pa z dejstvom, da se bomo končno odpravili domov k zasluženemu počitku.
Toda Bog kaznuje tistega, ki ne dela dobro. Ko je naslednje jutro eden izmed skavtov odhajal v službo, je ugotovil, da nima denarnice. Preiskal je ves avtomobil, vse mogoče žepe, toda denarnice ni bilo. Ugotovil je, da je skoraj gotovo ostala nekje v goščavju v bližini skavtskega tabora.
Naslednji večer po kraji zastave se je moral tako tat vrniti na kraj zločina vsaj 40 km daleč, ponovno priznati svojo napako in voditelji tabora so mu pomagali pri iskanju denarnice. Akcija je bila uspešna, denarnico je Domen k sreči našel v prvem jarku ob tabornem prostoru, kjer k sreči ni bilo vode, le malo blata. Tako je bil greh odraslih skavtov poplačan, mladi skavti pa so v zahvalo dobili denar za sladoled.
S krajo zastave smo poskušali že nekajkrat, pa nam je doslej ni uspelo ukrasti. Letos se nam je to posrečilo in bili smo ponosni nase. Pa še nekaj smo se naučili: da moramo vredne stvari puščati doma ali pa na varnem mestu. In ko smo naslednji dan prišli iskat denarnico, smo zopet srečali tistega gospoda, ki je prejšnji večer po našem mnenju »alarmiral« skavte. Spoznali smo, da se je ponorčeval iz nas, mi pa smo mu »skoraj« verjeli.
Akcija je na nas pustila kar vidne sledove, saj smo bili umazani, mokri, blatni, razkuštrani, ... a veseli. Sicer pa mladim skavtom sporočamo, da se vidimo v "naslednji vojni".
+3
