Novomeški maraton
Akcija v Novem mestu je še dodaten dokaz, da smo homški skavti "d best" :)
Zastava (Avtor: Mirjana Ilišinović)
Bilo je davnega leta 1900 … No, ne tako davnega, ne smemo zaiti predaleč v preteklost. Torej, bile so breskvice. Ampak ne, le-te nastopijo šele pozneje v igri. Samo trenutek, s čim pa se je potem začelo? Sem morda pozabila? Ne, ne, ne, nikakor ne, še predobro se spomnim kaj in kdaj se zgodilo. Torej, začnimo znova …
Bilo je leta 2003, bil je lep poletni dan in bil je on kot iz sanj … Ne, ne, tudi to ne bo prav. Ampak dobro, vsaj prvi del drži.
Torej, res se je začelo nekega poletnega dne v letu 2003, ko se je homški noviciat odpravil na tvegan podvig ropanja »njujorške« banke. Ups, to je bilo še pred tem … Skratka, podvig je bila kraja zastave v novomeški džungli. Brrrr, še danes me zmrazi, ko pomislim na ta dogodek … Hja, bilo je tudi zanimivo. Začetek je izgledal obetaven – iz Homca smo se dejansko odpravili točno, kar se ni dogajalo ravno pogosto. A tokrat nam je uspelo. Super kombi nas je odpeljal proti dolenjskim koncem, kjer smo si še ogledali pokrajino, preden smo dosegli svoj cilj. V Novem mestu smo naredili postanek v tamkajšnji župniji, kjer smo se okrepčali s kosilom in okusno kavico, nato pa nas je čakal še zadnji pregled načrta za nočno dogodivščino. Ko smo se sporazumeli še glede zadnjih podrobnosti, je bil čas za odhod. Popokali smo vse potrebno in zvesti prijatelj kombi nas je popeljal do starta naše akcije.
Vso prtljago smo pustili v vozilu, vsaj za ta čas, ko smo si sami ogledali teren in pregledali vse možne poti za pobeg po koncu akcije. Ko je bilo to za nami, smo se lepo namestili nazaj v prevozno sredstvo in se zabavali s pripovedovanjem zanimivih zgodbic o naših soskavtih, ki so prav tako poskušali ukrasti zastavo (a jim je v večini spodletelo:) ). Seveda, večer ne bi bil takšen, če se ne bi naša Igriva levinja popolnoma zagrela za strop našega vozila in ga okupirala z breskvicami – kaj so breskvice, pa vprašajte njo, sedaj ni čas za takšne neumnosti ;)
Znočilo se je in nastopil je čas za tisto pravo, za akcijo, yeeees! Potiho smo se skobacali iz kombija, naložili nekaj kosov najnujnejše prtljage in se napotili v bližnji gozd. Razdelili smo se v manjše skupine in se tako razkropili po gozdu. Naenkrat je postalo srhljivo temno. Temno kot v rogu. Še temneje kot to, bilo je grozljivo. Poslušali smo, kaj pravi gozd, kaj pravijo drevesa in ptice, ki so nas od časa do časa preletele. In kmalu doumeli, kaj nam želijo povedati – nismo več sami ….
Res je, dobili smo družbo. Zaželjeno ali ne, to je pa že druga zgodba. Prihrulili smo se k drevesom in zadrževali dih ter upali, da bo družba odšla. Pa ker je to resnično življenje in ne ameriška grozljivka, kjer se vsej grozi navkljub vse konča srečno, se je naše »srečanje« še nadaljevalo. Zadržujoč dih smo čakali in čakali ter poslušali, kako se koraki vse bolj bližajo. Z Umetniško kobro sva dejansko čutili njihove sape na vratovih in zmrazilo naju je – kaj vse bi se lahko še zgodilo, če naju ne bi »rešil« nenadni zvok, ki je očitno prestrašil zalezovalce. Še danes ne vem, kaj je bil ta zvok, a me niti ne zanima, saj je pomemben le izid tega dogajanja.
Ampak ker smo skavti in vztrajamo do konca, nas tudi to nepričakovano srečanje z Romi ni spravilo ob pamet in smo nadaljevali pot po neprehodnem (in zelo temačnem, če smem dodati) gozdu. Kmalu smo dosegli cilj – pred nami se je odprl pogled na taborni prostor, kjer je točno na sredini prasketal ogenj, ob njem pa je plapolala tista stvar, po katero smo prišli – skavtska zastava! Vau, uspelo nam je – no, ne še čisto. Najtežji del je bil dejansko še pred nami, saj smo morali še nekako zamotiti stražo, da bi sploh lahko prišli do zastave. Uporabili smo svoj najljubši pristop in se še malo razpršili. Igriva Eva se je nekje vmes že izgubila, ampak smo domnevali, da bo že našla pot nazaj in smo se raje posvetili zastavi - z Umetniško Uršulo sva si uspeli utreti pot prav do tabornega ognja in bili presenečeni, ker straže ni bilo nikjer. Ne enega ne drugega. Zanimivo. Naključje? Sploh ne, saj je naša moška polovica ekipe že poskrbela, da se je straža odmaknila od ognja in, seveda, zastave.
Kar naenkrat se je zaslišal krik in vsi smo se pognali v beg. »Sedaj nas pa imajo!« To nam je rojilo po glavah, ko smo zadihani galopirali po klancu navzgor. Šlo je vse počasneje, ker se je hrib vse bolj vzpenjal. In kaj sedaj? Seveda, na misel nam ni padlo, da bi se predali. Tekli smo na vso moč, za nami pa se je vse glasneje drl nek glas, naj počakamo, naj se ustavimo …. Zakaj bi straža klicala za nami, naj se ustavimo, saj vendar vedo, da bomo tekli na vso moč, da bomo naredili vse, da nas ne dobijo? Samo trenutek, mogoče pa ni bila straža? Seveda ne, Modri orel je uspel dobiti zastavo in on je bil tisti, ki nas je preganjal po hribu navzgor, njegov je bil tisti skrivnostni glas, ki nas je klical, ki nas je prosil, naj se ustavimo …
Kakorkoli, kljub zanimivemu začetku in zmedeni sredici je bil konec uspešen, saj smo na posrečen način pridobili tisto, po kar smo prišli. Naslednji dan smo bili zato deležni zaslužene odkupnine, ampak šele po dolgotrajnih pogajanjih, saj se pogajalec druge strani nikakor ni mogel sprijazniti s tem, da nam je uspelo ukrasti zastavo. Kaj hočemo, smo pač najboljši. Noviciat 1a, Homec1. Kaj je lepšega in boljšega kot to? :)
Zastava (Avtor: Mirjana Ilišinović)
Bilo je leta 2003, bil je lep poletni dan in bil je on kot iz sanj … Ne, ne, tudi to ne bo prav. Ampak dobro, vsaj prvi del drži.
Torej, res se je začelo nekega poletnega dne v letu 2003, ko se je homški noviciat odpravil na tvegan podvig ropanja »njujorške« banke. Ups, to je bilo še pred tem … Skratka, podvig je bila kraja zastave v novomeški džungli. Brrrr, še danes me zmrazi, ko pomislim na ta dogodek … Hja, bilo je tudi zanimivo. Začetek je izgledal obetaven – iz Homca smo se dejansko odpravili točno, kar se ni dogajalo ravno pogosto. A tokrat nam je uspelo. Super kombi nas je odpeljal proti dolenjskim koncem, kjer smo si še ogledali pokrajino, preden smo dosegli svoj cilj. V Novem mestu smo naredili postanek v tamkajšnji župniji, kjer smo se okrepčali s kosilom in okusno kavico, nato pa nas je čakal še zadnji pregled načrta za nočno dogodivščino. Ko smo se sporazumeli še glede zadnjih podrobnosti, je bil čas za odhod. Popokali smo vse potrebno in zvesti prijatelj kombi nas je popeljal do starta naše akcije.
Vso prtljago smo pustili v vozilu, vsaj za ta čas, ko smo si sami ogledali teren in pregledali vse možne poti za pobeg po koncu akcije. Ko je bilo to za nami, smo se lepo namestili nazaj v prevozno sredstvo in se zabavali s pripovedovanjem zanimivih zgodbic o naših soskavtih, ki so prav tako poskušali ukrasti zastavo (a jim je v večini spodletelo:) ). Seveda, večer ne bi bil takšen, če se ne bi naša Igriva levinja popolnoma zagrela za strop našega vozila in ga okupirala z breskvicami – kaj so breskvice, pa vprašajte njo, sedaj ni čas za takšne neumnosti ;)
Znočilo se je in nastopil je čas za tisto pravo, za akcijo, yeeees! Potiho smo se skobacali iz kombija, naložili nekaj kosov najnujnejše prtljage in se napotili v bližnji gozd. Razdelili smo se v manjše skupine in se tako razkropili po gozdu. Naenkrat je postalo srhljivo temno. Temno kot v rogu. Še temneje kot to, bilo je grozljivo. Poslušali smo, kaj pravi gozd, kaj pravijo drevesa in ptice, ki so nas od časa do časa preletele. In kmalu doumeli, kaj nam želijo povedati – nismo več sami ….
Res je, dobili smo družbo. Zaželjeno ali ne, to je pa že druga zgodba. Prihrulili smo se k drevesom in zadrževali dih ter upali, da bo družba odšla. Pa ker je to resnično življenje in ne ameriška grozljivka, kjer se vsej grozi navkljub vse konča srečno, se je naše »srečanje« še nadaljevalo. Zadržujoč dih smo čakali in čakali ter poslušali, kako se koraki vse bolj bližajo. Z Umetniško kobro sva dejansko čutili njihove sape na vratovih in zmrazilo naju je – kaj vse bi se lahko še zgodilo, če naju ne bi »rešil« nenadni zvok, ki je očitno prestrašil zalezovalce. Še danes ne vem, kaj je bil ta zvok, a me niti ne zanima, saj je pomemben le izid tega dogajanja.
Ampak ker smo skavti in vztrajamo do konca, nas tudi to nepričakovano srečanje z Romi ni spravilo ob pamet in smo nadaljevali pot po neprehodnem (in zelo temačnem, če smem dodati) gozdu. Kmalu smo dosegli cilj – pred nami se je odprl pogled na taborni prostor, kjer je točno na sredini prasketal ogenj, ob njem pa je plapolala tista stvar, po katero smo prišli – skavtska zastava! Vau, uspelo nam je – no, ne še čisto. Najtežji del je bil dejansko še pred nami, saj smo morali še nekako zamotiti stražo, da bi sploh lahko prišli do zastave. Uporabili smo svoj najljubši pristop in se še malo razpršili. Igriva Eva se je nekje vmes že izgubila, ampak smo domnevali, da bo že našla pot nazaj in smo se raje posvetili zastavi - z Umetniško Uršulo sva si uspeli utreti pot prav do tabornega ognja in bili presenečeni, ker straže ni bilo nikjer. Ne enega ne drugega. Zanimivo. Naključje? Sploh ne, saj je naša moška polovica ekipe že poskrbela, da se je straža odmaknila od ognja in, seveda, zastave.
Kar naenkrat se je zaslišal krik in vsi smo se pognali v beg. »Sedaj nas pa imajo!« To nam je rojilo po glavah, ko smo zadihani galopirali po klancu navzgor. Šlo je vse počasneje, ker se je hrib vse bolj vzpenjal. In kaj sedaj? Seveda, na misel nam ni padlo, da bi se predali. Tekli smo na vso moč, za nami pa se je vse glasneje drl nek glas, naj počakamo, naj se ustavimo …. Zakaj bi straža klicala za nami, naj se ustavimo, saj vendar vedo, da bomo tekli na vso moč, da bomo naredili vse, da nas ne dobijo? Samo trenutek, mogoče pa ni bila straža? Seveda ne, Modri orel je uspel dobiti zastavo in on je bil tisti, ki nas je preganjal po hribu navzgor, njegov je bil tisti skrivnostni glas, ki nas je klical, ki nas je prosil, naj se ustavimo …
Kakorkoli, kljub zanimivemu začetku in zmedeni sredici je bil konec uspešen, saj smo na posrečen način pridobili tisto, po kar smo prišli. Naslednji dan smo bili zato deležni zaslužene odkupnine, ampak šele po dolgotrajnih pogajanjih, saj se pogajalec druge strani nikakor ni mogel sprijazniti s tem, da nam je uspelo ukrasti zastavo. Kaj hočemo, smo pač najboljši. Noviciat 1a, Homec1. Kaj je lepšega in boljšega kot to? :)
