ŽVN – skala je, ki se ne da!
(Avtor: )
Gre za taborno šolo, ki klanovcem in voditeljem ponuja temeljitejše spoznavanje osnovnih skavtskih veščin, ki jih kot skavti potrebujemo vsakodnevno. Sočasno z ekspresnim tempom vsakodnevnega življenja je žal tudi skavtsko v zadnjem obdobju začelo izgubljati svojo primarno bit približevanja narave mladim skavtinjam in skavtom, zato je obisk šole življenja v naravi odlična priložnost, da temu vsaj na osebni ravni naredimo konec.
Zaradi rahle zamude domžalsko-kamniške odpravice je v času našega prihoda v Rog že potekala prva delavnica – spoznavanje z osnovami varnosti pri delu. Po naslednji delavnici bivakiranja so nas inštruktorji razporedili po ognjiščih, majhnih delovnih skupnostih treh oz. štirih udeležencev, v katerih smo preživeli večino časa - si skupaj kuhali, spali, se smejali, in seveda spletli trdne prijateljske vezi. Vsak izmed članov ognjišča je imel točno določeno nalogo, za katero je moral tekom dneva skrbeti: zeliščar je nabiral okoliške rastlinice in začinjal jedi, kurjač je skrbel za varno netenje ognja, mesar pa za polne želodce.
Dnevni program je bil v času izobraževanja podrejen vojaškim maniram. Zbor ob sedmi uri zjutraj, molitev, dvig zastave, zajtrk, nato nekaj minut prostega časa, ob devetih pa že hop novemu znanju naproti! Na delavnicah osnovnih skavtskih veščin so inštruktorji podajali konkretne zaloge novega znanja, zato je bilo predznanje več kot dobrodošlo, vkolikor si ne želel imeti konkretnejših težav na izpitu ob samem zaključku ŽVN-ja. Osebno sem bil šibak na področju dendrologije (poznavanje osnovnih drevesnih vrst) in užitnih rastlinic, zato sem tema dvema temama tekom tabora namenil največ pozornosti. Ena najboljših delavnic je bilo vozlanje, saj je zaradi splošnega manjka spretnosti med »vozlarskimi sotrpini« zavladala prava apatija, ki se je proti koncu začela prelivati v glasne salve smeha, polnega samoironije do lastnega neznanja! Seveda s(m)o do izpitov udeleženci vozle naštudirali do te mere, da nam danes ne povzročajo več preglavic: mrtvi, skrajševalni, tkalski, polbičev... osvojili smo prav vse!
Večeri so bili obarvani v tematiko spoznavanja človekovih čutov na igriv način: okusa, sluha, voha, tipa in vida. Posebno zanimiv je bil obisk savne, zgrajene iz dveh slojev plastičnih plaht, ki so jo od znotraj greli razžarjeni kamni direktno iz žerjavice – težko je bilo verjeti, da tudi tako primitiven način savnanja doseže enako vročični rezultat kot hišne savne in posledično »švicanje do fula«.
Po zaključku večernega programa so ob tabornem ognju zadoneli glasovi in zabrenkale kitare, najvztrajnejši smo ponavadi v družbi plamenov vztrajali do prve ali druge ure, zmagovalci pa so sigurno klanovci iz Breznice, ki so prav vsak dan vztrajali čisto do konca.
Kraljevski zaključek praktičnega spoznavanja veščin je predstavljalo zgradbarstvo. Udeleženci smo bili razporejeni v tri skupine, vsaka izmed skupin pa je pod mentorstvom odgovornega vodje zgradilo svojo zgradbo. Sam sem pristal v skupini z ajdovskim klanovodjo Tomažem. Med dve vrtači v neposredni bližini SOC-a smo umestili viseči most relativno velikih razsežnosti, njegova zasnova privezovanja pa nam je zaradi kompleksnosti nategovanja dveh osnovnih nosilcev delala nemalo težav. A se nismo dali! Pod žgočim soncem smo grizli v nove izzive, kot so bili zabijanje klinov v živo skalo, razvezlani vozlji in žaganje enormnega števila prečnih sušic za tla mostu. Naša marljivost je obrodila bogat sad, saj je do večernega mraka most že dobil končno podobo. Enako pridni sta bili tudi drugi dve skupini, Jerc in njegova četica so postavili na treh trikotnikih stoječ most, medtem ko so Kristjan in njegova »beltinška banda« postavili nekakšen vhod z dvižnimi vrati.
Ravno ko smo se privadili na vsakdanjo vojaško disciplino in sobivanje z udeleženci iz cele Slovenije, je prišel šesti dan in z njim najprej pisni izpit, nato pa odprava – enodnevni izhod, na katerega smo se odpravili skupaj s sedmim ognjiščem. Odpravili smo se v kakšnih šest kilometrov oddaljene Podstenice, na poti srečali dve grobišči, živi priči temačne zgodovine teh gozdnih prostranstev, in se namestili na ogromni jasi pod cesto, v neposredni bližini krmilnic za divje živali. Pripravili smo si ognjišče, si skuhali kosilo in utrujeni ležerno preživeli popoldne. Kako je pasalo! Ko se je sonce začelo nevarno približevati obzorju, smo začeli z gradnjo bivakov. Punce so si postavile »klasični« dvokapni bivak, medtem ko smo si fantje zadali nov izziv: postavitev indijanskega tipija. Neizkušenost na dotičnem področju je zamenjala srčnost, in tako je kljub rahlemu pomanjkanju šotork kakšno uro po prvemu pljunku v roke tipi že stal. Z jelenovo lobanjo na pet metrov visokem vrhu, kakopak! Še sam Vinetou bi se nas ustrašil!
Naslednjega dne je sledilo zgodnje vstajanje in pot nazaj proti SOC-u, kamor smo prišli okoli pol devete ure, sočasno z ostalimi tremi odpravami. Vsem so skozi glavo švigale iste misli: »bom uspešno prestal izpite, bom postal pravi skavt od nog do glave«? Moja flegmatična narava mi je dopustila še eno uro počitka, medtem ko je večina soudeležencev pridno grizla v znanje iz žepnih blokcev. In se je začelo! Uro je deset odbila, in že sem se znašel pri Nini in njenih vozlih. Moj Bog, že za uverturo sem zagrizel v trd oreh, saj sem moral pravilno zviti dolgo alpinistično vrv, kar se je na koncu ob dodatni pomoči sotrpinov okoli mene tudi udejanilo, je bila pa zato končna ocena malo nižja. Nič ne de, zato pa sem pometel z varnostjo pri delu in prvo pomočjo, kar gre od bolničarja rezervista tudi pričakovati, kajne? Uspešno sem prestal tudi rožice, z Janezom sva se pomenila o drevesih, in že je sledilo srečanje iz oči v oči s Sergejo. V mojih očeh perfektna vezava ni zadostila apetitov simpatične inštruktorice, zato je bil odbitek točke ali dveh logična nagrada. Odprava je bila uspešna, bivak je stal, ogenj zagorel. Sledil je »grande finale« z orientacijsko progo, ki mi po pričakovanju ni delala težav – glasen hura je prišel kot potrdilo, da kapje znoja niso stekle zaman!
Večina udeležencev je uspešno prestala izpite in ob zaključnem slovesu dobila tudi diplomo in našitek. Sedem čudovitih dni v naravi se je izteklo kot hip, informacijske izolacije je bilo konec in že smo se napotili proti betonski džungli z imenom Domžale. Ob tej priložnosti bi se zahvalil vsem inštruktorjem, ki so žrtvovali svoj čas in voljo, da so lahko delček svojega znanja prenesli na svoje naslednjike. In na koncu še pozdrav mojemu ognjišču, najboljši kompaniji tega planeta: Neži, Mojci in Blažu!
