Visoka napetost
"Visoka napetost po kablu leti, pod njim se skupina skavtov podi, ob železniških tirih sredi Dolenjske, sedem je fantov, ostalo so ženske.
Vsak je vsakemu štrom, ko smo skupaj naredimo grom, s kablom v roki poskušamo pet in vse voditle s štromom zadet."
Prijazno smo se smehljali drug drugemu na vlaku LJ-NM. Vedeli smo, da bomo skupaj preživeli pet dni taborne šole, nismo pa si mislili, da bomo postali tako dobri prijatelji. Na avtobusni postaji v Novem mestu smo poznali že vse obraze in čakali smo na SVOD taborne šole. Ura 12.12 in voditeljev še nikjer. 12.20 – le kako se lahko tako obnašajo & na tak pomemben začetek zamudijo. 12.25 – bodo sploh prišli? Napetost je naraščala in za trenutek jo je prekinila ena od udeleženk, ki je dobila SMS od voditeljev. "Bodite bolj pozorni in poiščite Visoko napetost." Najdemo majice, nato še navodila in sestavimo himno. Na melodijo Oda čmrlju (glej zgoraj).
Naprej v navodilih piše naj pustimo ruzake na kupu, si zavežemo oči in pojemo himno – potem pa bomo videli, kaj se bo zgodilo. Najprej nič. Mi se vmes že na pamet naučimo besedilo. Pojemo. In pride SVOD. A jih ne vidimo. Nato nas napokajo v avtomobile in odpeljejo neznano kam. Pri tem se čudežno vsem 4 avtomobilom pokvari klima, okna se ne odpirajo… in smo se dušili v kupu pločevine. Napetost je naraščala. Na cilju so nas postavili v vrsto. Še vedno smo imeli zavezane oči, oni pa so nas stresali. Najprej so nas zalili z vodo, nato so nam v usta dajali jagode. Na koncu pa še stresli z baterijo. In potem smo si lahko končno odvezali oči. Rutke smo navezali na vrv, da smo lahko dobili nove – zelene! Po kosilu smo se zagrizli v klanec; obupen klanec, ki smo ga prehodili, da smo prišli najprej do skorajšnjega vrha Gorjancev - Gospodične in nato še do tabornega prostora tiste noči.
Drugi dan so že sledile teme in en kup iger. Hodili smo popoldne, po grebenu Gorjancev. Malo gor, malo dol. Ta večer smo prevzeli še drugo himno našega tabora: "Malina, malina, prelepa malina, v radostnem jutru ptičjega petja, malina, malina, moja malina, prva malina tega poletja. Jaz imam pa srečo, žametno in rdečo, srečna sem tako haha, nihče mi je ne vzame, zorela je le zame, moja moja moja je samo. "
Naslednje jutro smo vsi veseli ugotovili, da so voditelji pustili, da nas zbudi sonček in to eno uro kasneje kot po navadi. Brez zajtrka smo se odpravili na pot in ob cesti simbolično dobili dva kosa kruha, ki smo si ju razdelili med sabo. Ta dan smo se spuščali v dolino in pot je bila res naporna, kar je imelo za posledico, da smo za večerjo pojedli kar 120 palačink (in s tem presenetili kuharja – nista verjela, da smo zmožni tega):). Na cilj smo prispeli šele okrog 22.00 in komaj še ujeli zadnjo urico dneva za nedeljsko sveto mašo. Naslednji dan so nas razdelili v skupine glede na veje, v katerih si želimo biti voditelji, nam v roke potisnili zemljevide z narisano potjo in nas odslovili. Poti so bile vejam primerne: VV najlažja, PP nekaj vmes, IV najtežja in zato tudi logično, da smo se "izvidniki" rahlo izgubili. In nato spet našli, nekje na drugem koncu Dolenjske :) – v Kostanjevici ob Krki, kjer smo se končno lahko umili. Ponedeljkov zabavni večer je bil zadnji in zajeli smo ga z veliko žlico. Noč je minila (pre)hitro in naslednji dan... smo si vzeli čas za pisanje posvetil v zlato kuverto. Počasi je že kljuvalo v nas, da se taborna šola končuje, sveta maša pa je to še bolj potrdila. Skupaj smo zagrabili kabel in se priklopili na visoko napetost – na eni strani na Boga in na drugi na ZSKSS. Nazaj smo dobili svoje rutke in odšli v upanju na čim hitrejše snidenje, vsak na svoj konec Slovenije predajat skavtsko znanje, ki smo ga pridobili na TŠ pripravnik 1. Na avtobus do NM smo hiteli samo udeleženci, brez voditeljev. V NM nas je bilo na vlaku za LJ samo še sedem. In tako se je Visoka napetost skrčila na vsakega posameznika, ki je prišel domov prešvican, utrujen, a nasmejan in poln mladostne norije. 21novih ( iskrenih) prijateljev v samo petih dneh. To ti lahko dajo samo skavti. In pa Visoka napetost!
Naprej v navodilih piše naj pustimo ruzake na kupu, si zavežemo oči in pojemo himno – potem pa bomo videli, kaj se bo zgodilo. Najprej nič. Mi se vmes že na pamet naučimo besedilo. Pojemo. In pride SVOD. A jih ne vidimo. Nato nas napokajo v avtomobile in odpeljejo neznano kam. Pri tem se čudežno vsem 4 avtomobilom pokvari klima, okna se ne odpirajo… in smo se dušili v kupu pločevine. Napetost je naraščala. Na cilju so nas postavili v vrsto. Še vedno smo imeli zavezane oči, oni pa so nas stresali. Najprej so nas zalili z vodo, nato so nam v usta dajali jagode. Na koncu pa še stresli z baterijo. In potem smo si lahko končno odvezali oči. Rutke smo navezali na vrv, da smo lahko dobili nove – zelene! Po kosilu smo se zagrizli v klanec; obupen klanec, ki smo ga prehodili, da smo prišli najprej do skorajšnjega vrha Gorjancev - Gospodične in nato še do tabornega prostora tiste noči.
Drugi dan so že sledile teme in en kup iger. Hodili smo popoldne, po grebenu Gorjancev. Malo gor, malo dol. Ta večer smo prevzeli še drugo himno našega tabora: "Malina, malina, prelepa malina, v radostnem jutru ptičjega petja, malina, malina, moja malina, prva malina tega poletja. Jaz imam pa srečo, žametno in rdečo, srečna sem tako haha, nihče mi je ne vzame, zorela je le zame, moja moja moja je samo. "
Naslednje jutro smo vsi veseli ugotovili, da so voditelji pustili, da nas zbudi sonček in to eno uro kasneje kot po navadi. Brez zajtrka smo se odpravili na pot in ob cesti simbolično dobili dva kosa kruha, ki smo si ju razdelili med sabo. Ta dan smo se spuščali v dolino in pot je bila res naporna, kar je imelo za posledico, da smo za večerjo pojedli kar 120 palačink (in s tem presenetili kuharja – nista verjela, da smo zmožni tega):). Na cilj smo prispeli šele okrog 22.00 in komaj še ujeli zadnjo urico dneva za nedeljsko sveto mašo. Naslednji dan so nas razdelili v skupine glede na veje, v katerih si želimo biti voditelji, nam v roke potisnili zemljevide z narisano potjo in nas odslovili. Poti so bile vejam primerne: VV najlažja, PP nekaj vmes, IV najtežja in zato tudi logično, da smo se "izvidniki" rahlo izgubili. In nato spet našli, nekje na drugem koncu Dolenjske :) – v Kostanjevici ob Krki, kjer smo se končno lahko umili. Ponedeljkov zabavni večer je bil zadnji in zajeli smo ga z veliko žlico. Noč je minila (pre)hitro in naslednji dan... smo si vzeli čas za pisanje posvetil v zlato kuverto. Počasi je že kljuvalo v nas, da se taborna šola končuje, sveta maša pa je to še bolj potrdila. Skupaj smo zagrabili kabel in se priklopili na visoko napetost – na eni strani na Boga in na drugi na ZSKSS. Nazaj smo dobili svoje rutke in odšli v upanju na čim hitrejše snidenje, vsak na svoj konec Slovenije predajat skavtsko znanje, ki smo ga pridobili na TŠ pripravnik 1. Na avtobus do NM smo hiteli samo udeleženci, brez voditeljev. V NM nas je bilo na vlaku za LJ samo še sedem. In tako se je Visoka napetost skrčila na vsakega posameznika, ki je prišel domov prešvican, utrujen, a nasmejan in poln mladostne norije. 21novih ( iskrenih) prijateljev v samo petih dneh. To ti lahko dajo samo skavti. In pa Visoka napetost!
