Taborna šola DA – malo »posebna« taborna šola
(Avtor: )
To je bilo prvič, da sem sodelovala pri organizaciji kakršnekoli taborne šole, kaj šele taborne šole za duhovne asistente, in lagala bi, če bi rekla, da me niso pestili kakšni dvomi in skrbi. Recimo, kako naj se človek sploh obnaša med trumo duhovnikov? So kakšna posebna pravila za komunikacijo? Ali jih naslavljam z »gospod«? Kako naj nekemu uglajenemu duhovniku, po možnosti že v častitljivejših letih, rečem, naj nekaj naredi? »Hvaljen Jezus. Gospod Janez, ali bi blagovolili natakniti tegale surovega piščanca na tole palico?« ali kaj podobnega?
Že tekom načrtovanj v družbi izredno prijetnega in sproščenega tropa (Tjaša, Marko, Janez, Lucija, Klemen, Andrej) sem se otresla polovice svojih dvomov, ostali pa so se popolnoma razblinili, ko se je začela taborna šola in sem spoznala te zloglasne duhovnike – presenetljivo preproste, prizemljene, prijetne, zavzete in delavne ljudi, s katerimi si se lahko šalil, jih tikal, jih prosil, naj pridejo pomit posodo …
Geslo taborne šole je bilo »Oblecite se v mladost« in za marsikoga izmed udeležencev sem dobila občutek, da se mu ni bilo treba nič preoblačiti, ker že uporablja tak stil oblačenja v vsakdanjem življenju. Če pa ne, je pa zagotovo začel upoštevati »dresscode« tekom teh treh dni na taborni šoli: prvi dan kot volčič, ki se je igral proti banderlogom in bil na Skali posveta sprejet v krdelo (nikoli si ne bi mislila, da bom kdaj videla skupino odraslih gospodov, kako z zelenimi ruticami okoli vratu in z rokami v volčjem pozdravu izvajajo Akele klic :)); drugi dan kot izvidnik, ki je začel dan z jutranjo telovadbo in kvadratom, si skuhal kosilo na ognju, se preko različnih aktivnosti vzgajal v skavtstvu ter zaključil dan s pesmijo okoli tabornega ognja in spustom zastave; zadnji dan pa se poslovil kot popotnik, pred katerim se odpira nova pot, na katero se podaja kot duhovni asistent, oblečen v mladost.
Marsikaj lepega mi bo ostalo v spominu od te taborne šole. Izpostavila bi dva trenutka, in sicer, prvi je bil, ko smo si drugi dan kuhali kosilo na ognju. Na meniju so bili cvetačna juha na trinožniku, zelenjava in krompir v sačih ter piščanec, ki se ga natakne na palico in speče nad žerjavico. Vsaka skupina je bila odgovorna za en hod in res mi je bilo zanimivo opazovati, kako je vsak takoj in z dobro voljo prijel za delo, kljub temu da je bilo to za marsikoga prvič, da je počel kaj podobnega; in še to v žgočem poletnem opoldanskem soncu, ko stati ob ognju ni ravno prva stvar, po kateri bi človek hrepenel. Rezultat tega skupinskega dela je bilo res odlično kosilo, ki smo ga z veseljem s skupnimi močmi tudi pojedli. Drugi trenutek pa je bil, ko smo imeli mašo s škofom in smo vsi sedeli v krogu okoli oltarja – 20 duhovnikov skupaj s škofom in nas šest voditeljev, občutno v manjšini. Sem se že skoraj počutila kot ogrožena vrsta. :) Tako da ni bilo težko resnično doživeti mašo – si se samo prepustil vplivu večine.
Za zaključek bi povedala, da je bila to res ena »posebna« taborna šola. Ampak mi je bila všeč ta »posebnost« in zelo sem hvaležna, da sem bila lahko del nje.
