Taborna šola Združenje 2017
(Avtor: )
V petek, 27. 10. 2017, se je 23 skavtskih voditeljev v zgodnje dopoldanskih urah zbralo na Prežganju
nad Ljubljano. Nekaj ljudi je za sabo imelo že precej dolgo vožnjo, za druge pa je bila vožnja sicer
precej krajša, a nič manj polna pogledov proti navigaciji in dvomov o tem, ali zavijamo v pravi klanec.
Ko je na koncu vsem uspelo priti na cilj, nas je pri šanku ob vodnjaku že čakala Samarijanka. Ponudila
nam je kozarec svoje sveže »vodnjaščice« (podobna studenčnici, le da prihaja iz vodnjaka) in nas
napotila k Sejalcu. On nas je najprej poučil o pravilni tehniki sejanja (za tiste, ki še ne veste:
najpomembnejši je zamah iz zapestja), ko pa je ocenil, da smo dovolj usposobljeni, nam je naročil, naj
si okrog hiše poiščemo kotiček, kjer bomo posejali svoja od doma prinešena semena. Na te kotičke
smo se potem vse dni naše taborne šole vračali in na njih v tišini in mrazu premišljevali o svoji
skavtski poti, o naših SKVO-jih in o odlomku iz evangelija o Samarijanki, ki nas je ves čas spremljal.
Po slovesni menjavi rutk, kjer smo izvedeli, da iz chia semen lahko zrase tudi odločnost, smo se odpravili v hišo, kjer nas je čakala prva tema: poslovni model našega Združenja. Učna ura nas je zlakotnila, tako da smo komaj pričakali kosilo. Že prvi dan smo ugotovili, da nas bosta kuharja razvajala, za kosilo smo imeli namreč palačinke.
Po kosilu smo se nekateri odpravili na goro (k sveti maši) z našimi duhovnimi asistenti, drugi pa so pred hišo igrali košarko. Na kratko: bil je čas za rekreacijo. Po popoldanski temi, puščavi in večerji, nas je čakal naš prvi zabavni večer. Na začetku smo prižgali posebno, notranjo izvedbo ognja, potem so še zamudniki svoje rutke zamenjali za zelene rutke usposabljanja. S prstnimi odtisi v vosku smo podpisali našo zavezo usposabljanja, potem pa se je začel spoznavni večer. Andreja nas je naučila, kako se s čustvi odpoje in odpleše pesem Vrni se, potem pa smo lahko izražali svoje likovne in umetniške sposobnosti pri risanju skavtskih imen svojih soudeležencev. Zvečer smo imeli še osebno spremljanje. V skupinah smo se veliko pogovarjali, se smejali, nekateri pa tudi potočili kakšno solzo. Ostali so svoja čustva in notranjo bolečino raje prihranili za naslednjo izvedbo že prej omenjene pesmi.
Dnevi so minevali kot po tekočem traku in v ustaljenem ritmu. Udeleženci smo si prizadevali, da bi od številnih zanimivih tem odnesli kar največ in se naučili novih spretnosti, ki nam bodo koristile pri našem nadaljnjem delu. Postavljeni smo bili tudi pred različne izzive, za enega od najtežje premagljivih se je izkazala prijava projekta na razpis v dobri uri. Kljub temu, da smo bili na Prežganju, daleč od vsakdanjih skrbi, je bilo v tem času v zraku začutiti pravo napetost.
Časa za spanje je bilo … precej. Nekateri so ga res izkoristili in dodobra odpočili svoj možgan, spet drugi so v skupni sobi klepetali do onemoglosti. Nekateri so večere preživljali ob petju, našli pa so se tudi ljudje, ki so do petih zjutraj igrali improvizirano balinčkanje s totemom in karticami za igro Jungle speed. Vsak po svoje pač. Voditelji so bedeli in pripravljali program pozno v noč. Včasih se je zgodilo, da jih je kdo pri svojem nočnem obisku WC-ja pozdravil z »Dobro jutro!«, medtem ko so si oni pred spanjem umivali zobe.
Imeli smo tudi nekaj visokih gostov. V soboto nas je obiskal ljubljanski nadškof Stanislav Zore in spregovoril na temo skavtov v Cerkvi in Cerkve v skavtstvu, potem pa je odgovarjal tudi na naša vprašanja. Pogovor z njim je bil zelo zanimiv in bi verjetno lahko trajal še kar nekaj časa.
V ponedeljek sta nas obiskala še Milan in Katarina iz skavtske pisarne. Razložila sta nam nekaj osnovnih stvari o administraciji v stegu in naredila reklamo za projekt Vzgoja za poklic.
V ponedeljek zvečer nas je čakal naš zadnji in najglasnejši zabavni večer. Lovili smo merjasca in si oblačili kavbojke, predvsem pa smo utrujali svoje glasilke. Pred pevskim zaključkom večera nam je Nastja pokazala še »miki maus foro«, ki pa je žal nismo vsi dojeli - podporna skupina za vse take bo potekala ob četrtkih.
Tako je prišel zadnji dan naše taborne šole. Zjutraj smo imeli še zadnje »henganje z zastavami«, dopoldansko temo o projektu voditelja, potem pa smo že začeli pospravljati hišo. Med tem smo posamično hodili še na osebno spremljanje, kjer smo se z osebnimi spremljevalci pogovarjali o naših ciljih in življenjskih načrtih.
Po kosilu in izpolnjeni preverbi je bil čas za našo poslovilno sveto mašo. Nazaj smo prejeli svoje rutke in bolj ali manj uspešno poskušali skriti, da nam gre kar konkretno na čustva. Po maši nas je zunaj pričakal čudovit sončni zahod. Skupaj smo še pomalicali in si razdelili skupno premoženje (hrano, ki nam je ostala), se poslovili in odšli vsak svojo pot. Vsekakor komaj čakamo, da se ponovno srečamo na preverbi. :)
