Skavt zna reči ne ali odprava LMB na Kredarico 2009
Morala ni padla (Avtor: Brigita Bobnar)
Že zjutraj nam vreme ni prizaneslo, sneg je pobelil nižine skupaj s cestami ter uredil, da smo do parkirišča v Krmi prišli vsi skupaj, šele ob 8.00. Po uvodnih besedah, priporočitvi Najvišjemu ter pripravi opreme smo se odpravili na pot.
Za začetek je močno snežilo, v Krmi je zapadlo kakšnih 15 cm, z višino pa je tudi višina snežne odeje rasla. Prvi je gazil, drugi za njim, dokler nas ni prehitela skupinica Hrvatov, ki so optimistično prevzeli pobudo. Hud mraz, veter in sneženje smo premagovali s hojo, ki nas je lepo grela ter do pastircev, kjer je tradicionalen počitek z okrepčilom potrebovali kakšne 3 ure. Vse v mejah normale torej ...
Po kratkem predihu, ki to ni bil, saj nas je mraz pošteno najedal, smo odgazili naprej, v bolj strmi del poti. Lučka nam je že prej ugasnila, kar pa ni posebna novost. Vsi skupaj smo premagovali bele strmine, iskali pot ter mukoma prišli mimo Arnove glave na plato, od koder se v lepem vremenu že vidi proti Triglavu. O tem tokrat seveda ni bilo ne duha ne sluha, bilo pa je dovolj snega, močnega vetra in utrujenosti, da so se vsakemu zasvetile oči, ko si je predstavljal "samo še" tretjino poti pred seboj.
Nad 2000 m so bile razmere še precej bolj zoprne. Da je prenehalo snežiti si opazil šele takrat, ko se je veter za trenutek umiril, snežna odeja je imela zelo spremenljivo debelino, kar je pomenilo, da si enkrat hodil po vrhu, drugič ugreznjen do pasu, mraz pa seveda tudi ni pojenjal. Na 2350 m, po mučni poti, ki se ne imenuje zastonj Kalvarija, smo se zaradi nevarnosti plazov le pol ure pod Kredarico obrnili. Kljub težavnemu in poznemu povratku je bila odločitev lahka.
Skupaj smo ob 17.30 popoldne, v trdi temi, prispeli do avtomobilov. Nato še naporna pot do gostilne, kjer smo lep podvig kronali z izzivalnimi porcijami, zatem pa vsak na svoj konec.
Kljub vsem težavam in nedoseženemu cilju, štejem ta podvig med uspešne. Skupina, ki je štela 16 skavtov in prijateljev se je zelo dobro odrezala, hodili smo skupaj, si pomagali, se vzpodbujali. Želel bi si, da je vedno tako, da je ta odprava skupnost ljudi, ki hodijo po poti k skupnemu cilju. Vsi smo bili veseli vrnitve, hkrati pa tudi zadovoljni z izkušnjo več.
V prihajajočem letu torej želim vsem skavtinajm in skavtom zahtevnih in lepih podvigov povsod in ne pozabite, važna je pot, cilj je na drugem mestu!
