Poleti zdaj, z menoj v skavtski raj ...
(Avtor: Tš Pripravnik 1)
Pričakovanja so pred začetkom taborne šole (TŠ) sicer bila različna, toda želje po novi enkratni izkušnji ni skrival nihče. Z različnimi izkušnjami smo torej kmalu združili moči in se skupaj napotili v neznano.
Na velikem travniku, nedaleč stran od Trebnjega, smo se skozi poostreni »check in« vkrcali na naše letalo. In tako je bilo za dolg polet proti Krškemu vse pripravljeno. Prvi del poti je potekal do Mirne. Med hojo je bilo seveda dovolj časa, da smo se med seboj lahko dobro spoznali. Dan je bil poln novih občutkov.
Naslednjega dne nas je po jutranji telovadbi, molitvi in zajtrku, najprej čakala krajša tema, za tem pa smo se odpravili na pot, ki nas je vodila proti Žalostni gori. Pot je na tem delu potovanja bila še posebej lepa, saj nas je vodila skozi nekatere majhne vasice in skozi bogate gozdove Mirnske doline. Po prihodu na Žalostno goro nas je najprej čakala odlična rižota. Po kosilu nam je duhovni asistent Marko, s pomočjo svoje izvirno pripravljene kateheze pomagal, da smo se otresli svojih strahov. Opogumljeni, okrepčani in spočiti smo se iz Žalostne gore podali na drugi del poti drugega dne. Pot je med pogovorom minevala zelo hitro, na roko pa nam je šlo tudi vreme, saj niti čez dan ni bilo moč začutiti tiste prave poletne vročine. Drugi dan je tako počasi začel jemati slovo, mi pa smo se prijetno utrujeni počasi prebili do velikega travnika ob Mirni, kjer smo vsaj za tisti dan s hojo zaključili.
Sobotno jutro je bilo megleno, hladno in ne preveč privlačno. A so prvi sončni žarki številna skavtska srca kmalu ogreli na delovno temperaturo. S tem se je nov dan na našem potovalnem taboru lahko začel.
Po jutranjem ritualu smo se takoj odpravili na pot. Prvi daljši počitek smo si tega dne privoščili na Slančjem vrhu ob cerkvici svetega Urha. Pred kosilom smo obdelali še eno zelo pomembno temo – prijateljstvo. Po kosilu smo se preko kviza in iger spoznali še s strukturo Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov, nato pa je za mnoge sledil celo najbolj zabaven del potovalnega tabora – potep. Vsi udeleženci tabora smo si s svojimi rutkami najprej morali zavezati oči, nato pa so nas voditelji razdelili v skupine in nas s kombijem odpeljali daleč stran. Po kakšnih 15 minutah vožnje so nas odložili ob robu ceste in nas zapustili z besedami: »Letalo je strmoglavilo. Lahko si odvežete oči. Tukaj imate zaboj s hrano. Zraven imate še navodila in zemljevid. Pa srečno pot!« In tako smo se po manjših skupinah v naslednjih 24-ih urah morali znajti vsak po svoje.
Vsi skupaj smo se naslednji dan v Impoljcah zbrali vsak s svojo dragoceno izkušnjo, katero je vsaka skupina delila z navzočimi. S tem smo spoznali, da življenje ne postreže vedno le z najboljšim. Po Sveti maši je najprej sledilo kosilo, nato pa še počitek.
Še pred zadnjim kosom nedeljske poti smo prisluhnili nekoliko daljši, a zato nič manj zanimivi učni temi. Kar nekaj časa smo ob reki Savi do naslednjega vmesnega cilja še hodili. A je tudi tokrat pot minila zelo hitro. V nadaljevanju smo nekje daleč stran od prometnih cest, v travniku med črički in ostalimi prebivalci zelenih livad, v večernem mraku, prisluhnili zanimivi učni temi o skupnosti voditeljev (SKVO). Po tem smo s skupnimi močmi postavili ogenj in pripravili palice za twist. Večer je med sproščenim kramljanjem in pripravi okusnega twista še enkrat več zelo hitro minil.
Pred nami je tako bil le še en dan hoje. V Brestanici smo se najprej naučili, kako se pripravlja kateheza, nato pa je sledilo kosilo. Po kosilu smo se seznanili še z načrtovanjem v skavtstvu, po tem pa smo se počasi že podali na našo zadnjo pot.
Krško kot končni cilj smo hitro dosegli. Marsikdo si je oddahnil, saj je bilo jasno, da smo s tem dolgo potovanje iz Trebnjega tudi zaključili. Še pred večerjo smo se seznanili z vse bolj priljubljenim programom Mednarodno priznanje za mlade (MEPI). Po predstavitvi mednarodnega priznanja za mlade smo še enkrat več bili deležni zelo dobre in obilne večerje. Tako kot je na naših taborih običajno, smo tudi tokrat večer sklenili z zabavnim večerom. Zadnji večer smo se tako nekateri še uspeli naučiti nekaj novih iger.
In je prišel. Zadnji dan naše taborne šole. Dopoldne smo tako še prisluhnili, kako se načrtuje skavtsko srečanje, po zaključni sveti maši pa smo drug drugemu v simbolično spominsko knjigo zapisali še lepe želje in misli. Po dinamičnem zadnjem dopoldnevu smo v sklenjenem krogu taborno šolo uradno tudi zaključili, saj je čisto ob koncu sledilo le še kosilo.
Nekoliko utrujeni, pa kljub vsemu zadovoljni in veseli, smo se z novimi prijateljstvi in novim dragocenim znanjem počasi podali proti novim skavtskim dogodivščinam naproti.
